OTROCI V TEMNICI

Primer sestre D.

Bilo je 4. oktobra 1996, ko je moja žena Bernarda v ljubljanski porodnišnici rodila dvojčka. Po naravnem, vendar v drugem delu tveganem zadnjičnem porodu so vse tri namestili v posebno sobo 10 na traktu C. Tamkajšnje sestre, bilo jih je devet, so bile od samega začetka prijazne, ustrežljive in nasmejane. Nagradil sem jih vnaprej z desetimi jurji, »namesto cigar«.

Dva dni zatem sem prvič zaznal pri sicer vselej šegavi sobni sestri D. nekaj, kar sem v pomanjkanju izraza označil kot sprenevedanje. Žena jo je bila poprosila za velike vložke, pa ji je prinesla samo majhne, češ da »velikih žal ni«; ko je pozneje prišla zdravnica in je B., ki se ji je kri neustavljivo vlivala, prošnjo vpričo nje ponovila, je dobila velikih vložkov, kolikor hočeš, sestra pa je vpričo naju vprašala drugo sestro: »Ti, saj tole so ta mali vložki, a ne?«

Dne 7. oktobra se je Bernardino stanje očitno strmo slabšalo, mleko je nehalo teči, vpeljati so morali zalivanje z aptamilom. Spričo šegavih pripomb sestre D. v slogu »pa saj vas ne bosta več poznala« se je kljub vrtoglavici še naprej trudila oskrbovati dvojčka, a sem jo pri tem moral dvakrat prestreči, da ni padla.

Naslednji dan sem jih pustil same toliko, da odtečem 21 kilometrov. Pripravljal sem se namreč na prvi Ljubljanski maraton – moj prvi maraton sploh. Ko sem pritekel naravnost v porodnišnico, sem našel sobo prazno. Naletel sem na sestro D. in izvedel, da so Bernardo odpeljali v operacijsko, Ana pa da »se sonči« v inkubatorju, kjer ji dela družbo Klemen. Ko sem rekel, da bom počakal, je rekla, da se ne splača: »Ena je še pred njo… Pa narkoza… Kar domov pojdite…« Obotavljal sem se, prišla pa je druga sestra in me sama od sebe, ko je videla mojo potrtost – uničevala me je misel na to, da sem iz sebičnosti nepremišljeno zapustil družinico – povabila, naj si grem pogledat Ano. Pozneje mi je predlagala, naj odpeljem Klemna v sobo in ga pocrkljam, dokler ne pride B. nazaj. Tako sem tudi storil.

Manj kot 40 minut zatem so pripeljali B. še nezavestno (oziroma narkotizirano), še vedno »na flaši«… Vendar se je kar kmalu zdramila in potem se je začela pogovarjati in kar ni mogla nehati: tako jo je menda poživila dvojna transfuzija… V maternici so ji bili našli za pomarančo veliko kepo gnilega tkiva, domnevno spregledanega ob prvotnem čiščenju.

V naslednjih dneh je po tej kritični sepsi okrevala tako polagoma, da so ponoči za dvojčka skrbele dežurne sestre. Po štirih dneh negotovosti je nočno dežurstvo nastopila sestra D. in odločno zatrdila, da ju ona že ne bo imela čez noč, saj ima že drugih zadosti. Bernarda je opozorila, da je tako naročila zdravnica. »Ja, pa nikjer ne piše!« B. je potem rekla: »No ja, mislila sem, da je v interesu bolnišnice, da čim prej sprostim sobo, to pa se bo zgodilo toliko prej, kolikor bolj bom lahko okrevala. Ampak če ne mislite tako, potem pač…« Sestra je odšla ven, Bernardo pa so polile solze. Nekaj minut zatem se je sestra vrnila in je rekla, da bo odnesla otroka. »Ne, ni treba,« je rekla prizadeta B., »bom že jaz pazila.« Sestra se je pozneje še dvakrat vrnila in se opravičevala. Nazadnje je B. ob desetih zvečer na ljubo miru popustila in ji prepustila dvojčka.

Zdaj sem bil seveda že posebno pozoren na sestro D., pa čeprav se je poslej pred B. pazila in bila z njo še posebno hinavsko prijazna. Pomagala je najbrž tudi še finančna injekcija »namesto kofeta«, s katerim sem jo skušal pridobiti. Ker sem bil po ves dan na oddelku, sem se zbližal še z nekaterimi otročnicami, ki sem jim delal drobne usluge, prinesel kako malenkost iz avle, in v stikih z njimi sem izvedel, da se vse po vrsti bojijo D. Stiskale so zobe in same opravljale njeno delo iz atavističnega strahu, da bi se, če se ji postavijo po robu, lahko maščevala in na samem kaj storila otročku. Skratka, z metodo šegave robatosti, ki ji je omogočala, da se je lahko po potrebi potegnila nazaj, si je sestra D. uredila dežurstvo tako, da ga je lahko bolj ali manj nemoteno prespala, zato tudi ni bilo čudno, da ga je lahko opravljala pet noči zapored (od 12. do 17. oktobra). A kot se je kmalu izkazalo, ni šlo zgolj za praktične premisleke.

Dne 15. oktobra se je Klemen prebudil ob desetih zvečer, potem ko je spal tri ure. Žena je prosila sestro D. za mlečni dodatek. Ta je vzrojila: »Ja kako si pa vi to predstavljate? Vaša dva preveč jesta. Bosta morala pač potrpeti. Osem stekleničk imam naročenih in to je to. Ne mislite, da ste vi in vaša dva ta mala sami na oddelku.« Pozneje ji je sicer prinesla eno stekleničko, toda odtlej pa do jutra Bernarda ni zatisnila očesa, ampak je spet in spet, kadar je kateri od otrok zavekal, šla in si ga vzela k od sepse presahlim prsim in ga na suho dojila, da bi ja zdržal še pol urice pa še pol urice in ne bi bilo treba klicati sestre. In tako vse do jutra.

Potem ko sem vso zgodbo izvlekel iz hlipajoče žene, sem stopil do višje sestre. Odmevalo je menda po vseh sobah. Sestra je moj izbruh sprejela z osupljivim olajšanjem, skoraj z odobravanjem, češ, povejte to zdaj še naši upravi. Pridružila se ji je dr. Š., naša vrla operaterka, ki je takoj predlagala, da vložim pisno pritožbo, češ, »naše ustne pripombe žal doslej niso nič zalegle«. Obenem je ponudila, da Bernardo preselijo v apartma v trakt A, kjer so dežurstva tudi kadrovsko močnejša (tri nočne dežurne sestre). Tako smo tudi storili in odtlej je vse potekalo, da lepše ne bi moglo.

V tistih dneh spokoja se mi je posvetilo, zakaj me je takrat na začetku, ko sem pritekel v prazno sobo, blagohotno pošiljala domov. Ni šlo za praktično potrebo: moja navzočnost ne bi prav nič obremenila njene službe. Lahko bi me bila pustila pri miru, če ne bi bila obup in krivda, ki sta se mi risala na obrazu (ker sem malo zamudil začetek obiskov in s tem Bernardo), v njej zbudila sadistične žilice. Domov me je pošiljala, ker je čutila, da bom zares trpel šele, če ne bom mogel pričakati žene, da se ji opravičim za zamudo.

Predstojnikoma porodnišnice in KC prof. dr. B. K. in prof. dr. P. R. ter glavni sestri KC sem med drugim napisal: »Mislim, da je sestra D., če ne prej, pa postopoma, z vajo, odkrila, da ji njena strategija izmikanja delu prinaša notranje zadovoljstvo – zadovoljstvo, ki ga občutijo nekateri posamezniki ob spoznanju, da znajo druge ljudi pahniti v tesnobo, strah, obup in trpljenje. Skratka, mislim, da se je sestra D. razvila v sadistko in da je prav sadizem tisto, kar včasih nekontrolirano plane (psihoanalitiki bi rekli »abreagira«) iz nje, kadar se ponudi priložnost, da zadane udarec – in da tega sadizma tedaj ne more obrzdati niti, kadar ji zdrava pamet govori, da se utegne opeči, ker se je spravila na človeka, ki se ji ne bo pustil strahovati. Od tod ta nesmiselni vzorec, po katerem najprej rani, čez čas pa se pride opravičit (slišim, da je tudi zdaj grozno prizadeta…).«

Na pismi nisem prejel nobenega odgovora, pač v skladu z znano maksimo odgovornih, da ni dobro puščati pisnih sledi. Na telefonsko poizvedbo pa so mi pozneje na oddelku zatrdili, da je sestra D. premeščena na mesto, kjer ne more več povzročati psihološke in druge morebitne škode.

Primer varuške S.

Prejle komajda rojena otroka sta šla nekaj let zatem – res je prišlo, kot bi mignil – v vrtec na S.-jevi. Videti sta bila zadovoljna, še sploh s tem, da sem kot samostojec utegnil priti praviloma vsak dan ponju že po kosilu, tako da jima ni bilo treba na popoldanski počitek. Zanju sta skozi vsa leta skrbeli vzgojiteljica M. in njena pomočnica, varuška »teta S.«.

Leta 2002 sta se otroka vpisala v bližnjo osnovno šolo in Klemen je kmalu doživel neprijetnost, ko mu starejši deček ni dovolil, da bi šel med odmorom lulat. Enega naslednjih večerov sem potem namenil »predavanju« o strahovanju nasploh. Zabičal sem otrokoma, da mi morata takoj povedati, če bi se še zgodilo kar koli takega, in tedaj me je Ana na lepem vprašala, ali imam v mislih takšne reči kot takrat v vrtcu, ko jo je teta S., ko je (Ana) nekoč kmalu po začetku popoldanskega počitka rekla Klemnu na sosednjem pogradu, naj še malo zdrži buden, saj sem obljubil, da zagotovo pridem ponju, odvedla v zatemnjen sosednji prostor (»telovadnico«) in jo pustila tam samo stati v kotu ves čas, dokler se niso drugi zbudili. Poldrugo uro, je trdila, pa kaj manj tudi res ni moglo biti.

Klemen je njeno pripoved takoj potrdil, povedal, da je teta S. velikokrat koga poslala tja v temo in da je bilo to grozno, ampak »je spadalo k vrtcu, tako kot si moral solato prežvečiti do konca ali pa jo zadržati v ustih ves čas počitka, izpljuniti nisi smel«.

»Sta si mislila, da tako pač mora biti v vrtcu?«

Prikimala sta in jedla naprej; čutil sem, da se imata nekako za odgovorna, kriva, ker mi nista prej povedala.

Potem ko sem jima pojasnil, da nista absolutno nič kriva, se je Ančka do kraja opogumila in povedala, da ji je teta S. enkrat tudi prelepila usta z lepilcem. Pa ne samo njej, je dostavil Klemen. Njej enkrat samkrat, saj se potem ni več oglašala, je rekla Ana. Nekaterim, ki se ne znajo zadržati, da ne bi govorili, pa po večkrat…

Tedaj šele se mi je posvetilo, od kod nekateri njuni strahovi, recimo pred vožnjo z dvigalom in nasploh pred zaprtimi prostori. Pa tudi od kod Klemnova nasršenost in Anina zadržanost v stikih z ljudmi.

Nekaj tednov zatem sem srečal ravnateljico VVZ in sem ji omenil lepljenje ust in temnico, s pridržkom, da so to navedbe otrok in da ne želim, da bi ju izpostavljali kakim zaslišanjem: bila je zgrožena in je rekla, da jeseni tete S. zagotovo ne bodo obdržali (če še kdo potrdi moje navedbe). »Se razume, da bom reč uredila diskretno – škandala ne potrebujemo.«

Šele osem let pozneje se je zadeva do kraja razjasnila. Vmes smo živeli štiri leta v Zagrebu, in po krajšem postanku v Ljubljani, kjer sta otroka dokončala osnovno šolo, smo se leta 2010 odpravljali na Portugalsko. Otroka sta bila že sita nenehnih selitev – ravno sta bila navezala v domovini prva prijateljstva – in zato sva se z ženo trudila, da jima greva pri seljenju čim bolj na roko. Ena od obljub je bila tudi, da se bo Anin kuža, borderček Ferris, peljal z nami v letalski kabini in ne v prostoru za prtljago.

A to bi se dalo doseči le, če bi bila Ana oseba s posebnimi potrebami, ki zmore potovanje zgolj v spremstvu svoje »živali za čustveno oporo«. Takšna vloga je zakonsko omejena na posebej izurjene pse. Od našega kinološkega društva, ki vzgaja pse kot spremljevalce starostnikov, sem torej pridobil za Ferrisa angleško spričevalo, da je opravil izpit za »comfort companiona«. Zdaj pa je bilo treba dobiti seveda še zdravniško potrdilo. Namenila sva se torej z Ano k pedopsihiatrinji, dr. U. P. M. L. – ni kaka kletvična krajšava, nasprotno, gre za odlično psihiatrinjo, ki mi je tudi pozneje lepo svetovala – kjer je Ana povedala, od kod misli, da izvirajo njene tesnobe, ki so se, vse odkar smo se odločili, da odpotujemo, somatsko izkazovale predvsem kot serija neznosnih migren. Psihiatrinja se je ob omembi vrtca na S.-jevi zamislila, obmolknila, nekaj čečkala. Videlo se je, da cinca. Mislil sem, da velja njeno cincanje sami odločitvi, a ni bilo tako. Ko sem se namenil še sam dodati kak argument, je rekla: »Nič vam ni treba več govoriti. A veste, po čem vem, da je vse res? V istem vrtcu sem imela sina, letnik 1995, in ta je nekoč prišel domov in povedal isto. Šla sem v vrtec, mislila sem, da je šlo za posamičen primer, za enkratno spozabo, pomenila sem se na štiri oči s teto S. in dobila zagotovilo, da se ne bo več zgodilo.«

Bralstvu bo zdaj segel v misli letošnji primer iz kamniškega vrtca, ki bi utegnil nakazovati, da gre za pogostejši pojav oziroma celo za »sadistično kulturo« znotraj panoge, saj naj bi obtoženi in odpuščeni delavki, če navedbe držijo, uporabljali isti metodi (lepilec, izolacija), zanesljivo pa ne gre za isti osebi kot v našem vrtcu. Kar se tiče metode, je resda mogoče tudi, da sem krivec za njeno širjenje jaz osebno. Že leta 2011 sem namreč v dnevniku iz Portugalske v SP Dela objavil povzetek o dogajanju v vrtcu, v katerem sem metodo nekoliko šaljivo opisal. Morda je kamniški par torej o tem bral. V zgodovini je veliko primerov takšnega posnemovalstva, med njimi je najhujši menda tisti iz Zapiskov iz mrtvega doma, v katerih Dostojevski že v tretjem poglavju opiše razna mrcvarjenja in znašanja nad kaznjenci v Sibiriji, a dostavlja, da vse te muke niso nič, ker je rabota koristna – kaznjenec izdeluje opeke, koplje zemljo, gradi, a dajte mu, da bo samo prenašal prst z enega konca na drugega, takoj zatem pa spet nazaj – to bi bila prava muka! Izobraženi boljševiki so Dostojevskega brali in se potem ravnali po njem, ko so snovali gulag.

In nazadnje: seveda se najdejo tudi potuhnjeni, torej subtilni sadisti moškega spola, le da jih je veliko manj, ker je manj poklicev, v katerih imajo moški na skrbi duševno/telesno zdravje oseb, ki so jim podrejene in/ali jim zaupajo. Na misel tu hodijo dušni pastirji, taborniški in skavtski starešine, športni trenerji, baletni učitelji, modni kreatorji… A tu se sadizem velikokrat seksualizira oziroma sprevrača v svojo strahopetno mrzlo sestrično – pedofilijo.

V tolažbo nam bodi vsekakor, da imajo politične stranke zgolj podmladek in ne tudi vrtcev.