Na današnji dan pred 50 leti je znani celjski atlet Branko Vivod kot prvi Slovenec v skoku v višino preskočil magično mejo dveh metrov in se zapisal v zgodovino tega športa. Star je bil komaj devetnajst let, suh kot trlica, med atleti skoraj nepoznan in silno sramežljiv. Pravi fant iz »sela«, pravi danes, ko se bliža sedemdesetim letom in se z nostalgijo spominja začetka svoje športne kariere. Čeprav je minilo pol stoletja, se še vedno živo spominja čudovitih občutkov, ki so ga preplavili ob dosegu rekorda. Starejši znani atleti so mu navdušeno stiskali roko in mu napovedovali bleščečo prihodnost, medtem ko je on komaj čakal, da bodo uspehu nazdravili s kokto. Ko so prišli še fotografi, pa se je tako ustrašil bliskavic, da je pobegnil na stopnice. To ga še danes spravlja v smeh.
Kot da bi se zgodilo včeraj
»Zdi se mi, kot da se je vse to dogajalo včeraj. Ne morem verjeti, kako hitro se vrti čas. Bila je sreda, ko smo imeli na Kladivarjevem stadionu v Celju medklubski miting. To so bili časi, ko je bil Kladivar v vzponu in ko so obiskovalci do zadnjega kotička napolnili stare lesene tribune. Skakalci smo pristajali na mivki, tako da so nas kosti pošteno bolele. Ko sem spoznal, da mi je uspelo preskočiti dva metra, sem se počutil zares fantastično. Veselil sem se uspeha, veselil pa sem se tudi kokte. Takrat namreč alkohola nisem pil, danes pa rad spijem kakšen deciliter rdečega vina,« pravi Vivod, ki je poleg športa ljubil tudi svoj poklic in zato pravi, da je imel zelo srečno življenje.
Želel je postati mehanik, pa mu mama ni dovolila, zato se je vpisal na srednjo rudarsko šolo v Velenju. Po dveh letih si je priznal, da mu delo globoko pod zemljo ni pisano na kožo. Izučil se je za zlatarja in se zaposlil v nekdanji Zlatarni Celje. »Ni bilo dneva, ko bi odšel slabe volje na delo. Svoje delo sem opravljal s strastjo. Bilo mi je v velik užitek. Res sem imel srečo. Pravzaprav sem še danes srečen človek. Veselim se življenja, veselim se vsakega dne posebej. Ko pomislim na dobre stare čase, pa me kar malo stisne pri srcu.«
S pogumom se je začela sreča
Branko Vivod je že kot otrok sanjal, da bi videl ves svet. Očeta je spraševal, ali je morje res večje od reke, in pri petih letih je bil presrečen, ko je dobil svoje prve, doma narejene smučke. Ko je hodil v osnovno šolo, je bil priljubljen skakalec Janez Polda, v katerem je videl svojega vzornika. Postavil si je skakalnico in neznansko užival, ko so ljudje ob nedeljah hodili iz cerkve, ga opazovali in mu navdušeno ploskali.
Tudi sam je nekaj let pozneje navdušeno ploskal Stanku Lorgerju in drugim znanim športnim legendam. Želel si je, da bi jih spoznal in da bi tudi sam postal član KD Kladivar. Nekega dne je zbral pogum in se odpravil k zdaj že pokojnemu Dragu Bradaču, ki je bil sekretar in duša kluba.
»Star sem bil dobrih šestnajst let, bosonogi kratkohlačnik, ko sem mu rekel: 'Gospod, jaz bi pa rad prišel k vam trenirat.' Kladivar je bil namreč takrat najmočnejši klub v Jugoslaviji. Kar polovica jugoslovanske reprezentance je bila sestavljena iz športnikov Kladivarja. Presenečeno me je pogledal in nikoli ne bom pozabil njegovih besed: 'Ja, pjeb, potem pa daj naslov.' In tako se je začela moja sreča,« nam je pripovedoval Vivod, ki se lahko še danes, ko je že malo v letih, pohvali z idealno, športno postavo. S svojim uglajenim nastopom je še vedno pravi šarmer, čeprav je že dolga leta oddan. Srečo je namreč našel tudi v ljubezni.
Navdihnil ga je tudi kino
Čeprav se morda sliši nekoliko čudno, je na njegovo kariero usodno vplival tudi kino, v katerega je tako rad zahajal. Pred filmi so se po navadi na platnu odvrteli najbolj zanimivi dogodki iz sveta. Nekega dne so predvajali posnetek Rusa Valerija Brumelja, ki je preskočil 2,28 metra in s tem takrat postavil nov svetovni rekord. Vse njegove gibe si je natančno vtisnil v spomin in kot pravi, mu je bilo to pri njegovem prvem skoku v veliko korist. Pod vodstvom trenerja Fedorja Gradišnika, ki mu je bil kot drugi oče, je začel nizati uspeh za uspehom. Na prvem večjem tekmovanju leta 1962, ki je bilo v pokritih prostorih na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, je bos preskočil 181 centimetrov. Dve leti pozneje je v Modeni z 210 centimetri postavil jugoslovanski rekord, vendar ga zaradi »kuhinje« v Beogradu niso poslali na olimpijske igre v Tokio, kar ga je takrat izjemno prizadelo. V svoji karieri je imel 28 nastopov za jugoslovansko reprezentanco, zmagal je na dveh velikih mednarodnih mitingih v Rimu in Pragi. Štirinajstkrat je bil prvak Slovenije v skoku v višino in dvakrat v deseteroboju. Njegovi dosežki so bili takrat tako odmevni, da je leta 1966 prejel Titovo državno odlikovanje zlata zvezda za zasluge za narod. Z vrhunsko atletiko se je ukvarjal do leta 1973, po daljšem premoru zaradi poškodbe kolena pa je nadaljeval kot zbiralec medalj z veteranskih tekmovanj.
Danes kakšnega večjega slavja ne bo prirejal. Verjetno bo s prijatelji odšel na bambus, ki je njegova priljubljena pijača, in obujal spomine na dobre stare čase. »Bilo nam je lepo, zares lepo. To so bili zlati časi. Živeli smo skromno, vendar smo znali držati skupaj. Vsi za enega, eden za vse. Danes je povsem drugače in tega mi je res žal.«
