Težko bo torej otroke in vnuke prepričati, da nismo videli in da nismo vedeli. In jim še težje priznati, da smo jim v vlogi brezvestnih političnih in državljanskih potrošnikov z ležanjem in zmrdovanjem na kavču ali s kritizerskim modrovanjem po bifejih zapravili vso perspektivo in dostojanstvo.
Resda je že veliko pokradenega. Resda je naša domovina z vsemi naravnimi danostmi, z izjemnim geostrateškim položajem in zapravljenimi priložnostmi na kolenih. Res pa je tudi, da smo za to kot njeni lastniki krivi tudi sami, saj smo predolgo verjeli lažem vsakokratnih lopovov v vseh treh vejah oblasti, ki so nas prepričevali, da so pravzaprav večji lopovi od njih neki drugi lopovi v ozadjih, medtem ko so v resnici eni in drugi nesramno kradli in zapravljali naše premoženje.
Svojevrsten in nikakor ne zanemarljiv poziv k vstaji okradenih, razžaljenih in ponižanih je zagotovo tudi drža in ukrepanje papeža Frančiška, ki si je, seveda ne brez razmisleka in razloga, za eksemplaričen primer izkoreninjenja izprijenosti in pohlepa izbral prav Slovenijo. Pokazal nam je, da na videz nedotakljivi in nenadomestljivi v resnici niso nedotakljivi in nenadomestljivi. Pri tem pa ga je treba razumeti tudi tako, da kot papež potrebuje našo civilno podporo in aktivnost v prizadevanjih za pravičnost in človeško dostojanstvo. Zato mu je pred vso javnostjo, pred vso Evropo in svetom treba izreči velik hvala – tudi s tem, da na vseslovenski ljudski vstaji brez zadržkov jasno pokažemo in povemo, da se je čas iztekel tudi vsem slovenskim laičnim politikantskim in mafijskim lopovom.
Ni namreč res, da slovensko vstajništvo ni prineslo sprememb. In prav tako ni res, da so vstajniki »levičarska banda«, »zombiji«, »politikantski povzpetniki«, »paraziti« ipd. Vse takšne in drugačne slabšalne oznake so namreč lopovska manipulacija, s kakršno so in še bodo eni in drugi lopovi poskušali onemogočiti vstajo okradenih, razžaljenih in ponižanih. A vstajništvo je zagotovo v veliko oporo vsem, ki si odgovorno prizadevajo za transparentno gospodarjenje z javnim premoženjem, za vladavino prava, demokratičnih vrednot in človeškega dostojanstva.
Vsega tega torej ni več mogoče spregledati niti s kavča niti iz bifeja. Zato je čas, da bodisi na protestnem shodu bodisi ob oknih, z avtomobilsko hupo pred zgradbami vseh treh vej slovenske oblasti ali s stisnjeno pestjo izrazimo svoj državljanski interes obvarovanja preostalega skupnega premoženja in človeškega dostojanstva, da izrazimo podporo vsem, ki si za uresničevanje tega interesa pogumno prizadevajo, in da lopovom vseh političnih barv povemo, da niti v lastnem imenu niti v imenu svojih otrok in vnukov nismo in ne bomo na njihovi strani.
Vlado Žabot, pisatelj
