Pred dnevi je začel veljati dopolnjen odlok o taksi prevozih, ki določa maksimalno tarifo, po kateri lahko taksisti prevažajo potnike na območju Mestne občine Ljubljana. Ta znaša 1,5 evra za kilometer vožnje, najvišja startnina pa je po novem dva evra. Preverili smo, ali taksisti, ki so si lahko prej po mili volji izmišljevali cene prevoza – važno je bilo le, da so se tarife ujemale s cenikom v vozilu – dosledno upoštevajo novo mestno zapoved.
Ker je odlok uperjen predvsem v tako imenovane jastrebe z železniške postaje – taksiste, ki prežijo na nevedne tujce in bolnike ter jim za nekaj kilometrov vožnje mimogrede zaračunajo tudi po 20 evrov in več, se odpravimo naravnost v njihovo gnezdo. Za Bežigradom nas pobere taksist podjetja Metro in pove, da se uvedba najvišje dovoljene tarife njih ni dotaknila, saj že nekaj let – kot tudi vsa preostala večja taksi podjetja v mestu – operirajo z enako ceno: startnina je 0,89 evra, za vsak kilometer vožnje pa taksimeter prišteje dodatnih 0,79 evra.
Pobaramo ga, ali je nemara slišal, da jastrebi kaj drugače čivkajo, odkar so jim na občini pristrigli peruti. »Ravno pred dnevi sem bil na uradu za meroslovje, kamor sem šel plombirat svoj taksimeter, ki se mi je pokvaril. Srečal sem kup taksistov, ki so mrzlično menjali tarife. Dan pred tem naj bi jih namreč carinska uprava preverjala pred železniško postajo. Saj jih ni težko najti. Točno se ve, kje so lopovi,« se nasmehne in pripomni, da bomo bržkone še vedno našli tudi takšne, ki odloka ne upoštevajo. Do Vilharjeve ceste taksistu za dobre tri kilometre vožnje odštejemo slabe štiri evre.
Nič kilometrov stane 5,5 evra
Oblečeni v turistično opravo s kovčkom na koleščkih jo uberemo po železniškem podzemlju in ko po stopnicah pridemo na plano, se ustavimo pred kolono parkiranih taksijev. Vsi imajo odprta vrata, a za volanom ni nikogar. Taksisti se namreč hladijo pod bližnjo krošnjo in igrajo šah. Še preden kar koli izustimo, se tisti, ki ima vozilo prvi v vrsti, odlepi od kraljevske igre in nam prisiljeno prijazen ponudi prevoz. A ljubeznivost nemudoma usahne, ko izrazimo željo, da bi se peljali do hotela Lev. Dopovedati nam skuša, da je želeni hotel le »50 metara iza ugla«, a mi vztrajamo, da se želimo peljati. »Sedi,« nejevoljno zamomlja, pospravi kovček v prtljažnik in odpelje.
Na naše presenečenje taksist ubere res najkrajšo možno pot do Leva, na taksimetru pa se vrtijo številke tako, kot se morajo po novem mestnem odloku. Tudi cenik je po vseh predpisih in na vidnem mestu. Voznik nas ves čas spremlja v vzvratnem ogledalu in šari po predalu nasproti sovoznikovega sedeža. A temu ne pripišemo posebnega pomena.
Ko že kaže, da smo naleteli na poštenjaka, ujeda razkrije svojo nrav. Tik pred pristankom s taksimetra izginejo številke, ko pa taksista vprašamo, koliko stane vožnja, z roko spet seže v predal in zasliši se tiskalnik. Brez besed nam pomoli račun, ki namesto 3,5 evra od nas zahteva dva evra več, čeprav poleg cene piše, da smo prevozili nič kilometrov. Ker smo iz Gorice in ne poznamo razmer v prestolnici, brez ugovarjanja plačamo. Samostojni podjetnik nam iz prtljažnika izvleče kovček in brez pozdrava odpelje.
Luksuz se plača
Ker imajo v hotelu Lev prav zaradi oderuhov svojo taksi službo, nam prijazna hotelska uslužbenka svetuje, naj se odpravimo do hotela Union, kjer po njenem vedenju oderuških taksistov kar mrgoli. Njeni napotki se izkažejo kot točni. Pred Unionom se usedemo v vozilo, ki ga upravlja mlajši in veliko zgovornejši šofer od prejšnjega, ki pa očitno ni vajen goriškega dialekta z vsemi fonetičnimi posebnostmi vred, zato mu moramo besedno zvezo »gor na grad« večkrat ponoviti, preden dojame, kam želimo.
Med vožnjo strokovno ugotovi, da nismo iz Ljubljane, mi pa, da s taksimetrom nekaj ni v redu. Številke se namreč vrtijo veliko hitreje, kot bi se morale, če bi vozil po najvišji dovoljeni tarifi. Zato mu mimogrede omenimo, da je tudi do Gorice segel glas o Jankoviću, ki je pocenil taksije. »Norca se dela iz taksistov. Po domače povedano nas je z novim odlokom ubil,« začne ekspertizo, v kateri med drugim pojasni, da maksimalna tarifa ni skladna z ustavo. »Če greš v hotel Union na kavo, boš plačal dva evra in pol, če pa greš 20 metrov stran, boš dal za enako kavo 0,80 evra. Tako pač je. Luksuz se plača,« podkrepi svojo prejšnjo trditev.
V avtomobilu ne opazimo cenika, zato se mimogrede pozanimamo, ali je zaradi novega odloka tudi sam primoran voziti po ceni 1,50 evra za kilometer vožnje. Taksist prikima, zraven omeni neke dodatke in spet zarobanti čez Jankovića. Ko prispemo na grad, taksimeter pokaže okroglih deset evrov, prav tolikšen znesek pa je izpisan tudi na računu, s katerega je razvidno, da smo prevozili 2,3 kilometra. Hiter izračun pokaže, da so nam »neki dodatki« ceno vožnje podvojili.
Nov trik je zaračunavanje prtljage
Na ljubljanskem gradu, kjer se odvija glasna in vesela poroka, se preoblečemo, na glavo si nadenemo afriški safari klobuk in se vnovič odpravimo na železniško postajo. A, glej ga, zlomka, prvi v vrsti je po nekem čudnem naključju spet taksist, ki nas je maloprej peljal do Leva, zato se – čeprav zakamuflirani – srečanju izognemo. Odpravimo se proti staremu mestnemu jedru, kjer pred City hotelom v Dalmatinovi ulici sedemo v naslednji taksi, šoferju pa naročimo, da nas odpelje do Austria Trend Hotela za Bežigradom.
Čeprav ima ob napisu »taxi« namesto zelenega zmajčka narobe obrnjeno zeleno piramido, zatrdi, da je član Taksi društva Ljubljana. Med vožnjo nam zaupa, da so si »črnuharji«, kot imenuje taksiste z železniške postaje, izmislili nov trik, s katerim odirajo stranke. »Mnogi še vedno vozijo po oderuških tarifah, tisti pa, ki so si nastavili tarife, kot veleva odlok, zdaj zaračunavajo prtljago, česar po veljavni zakonodaji sploh ne bi smeli. Na ta račun vzamejo stranki dodatnih pet, šest ali celo več evrov,« pove starejši možakar, ki očitno ne mara jastrebov, a vendarle tudi sam ni čisto brez masla na glavi.
Če bi bil res član Taksi društva Ljubljana, bi nam namreč za vsak kilometer vožnje moral zaračunati 1,1 evra, sam pa je vozil po maksimalni dovoljeni tarifi. To nam potrdi tudi račun, ki zabeleži, da smo za 3,4 kilometra vožnje s podjetjem Taksi delta porabili 7,25 evra.
S »tuđmanom« se da goljufati
Spet se odpravimo na železniško postajo in ker našega starega znanca ne opazimo, ponovimo vajo in naročimo taksistu, da nas zapelje do Austria Trend Hotela. Končno naletimo na poštenega »jastreba«, ki pove, da noče plačevati kazni, zato je tarifo nastavil, kot je treba. »Prej sem imel štiri tarife, a nisem bil pretirano drag. Od postaje do kliničnega centra sem stranke vozil za sedem evrov, medtem ko so nekateri za isto relacijo pobirali tudi po 35 evrov. To je pa res oderuštvo,« poudari samostojni podjetnik Blaž Malovrh.
Ko mu opišemo nateg prvega in drugega taksista, se zasmeji in pojasni, da obstajajo taksimetri tuđman (imena niso dobili po pokojnem hrvaškem predsedniku), ki imajo menda možnost ponastavljanja. »Slišal sem, da taksimeter lahko kaže en znesek, račun pa izda po čisto drugi tarifi,« pojasni Malovrh, ki meni, da bo jastrebe dokončno odpihnila šele uvedba enotne tarife za vse taksije v mestu: »Resda bom moral ceno prevoza še znižati, ampak takrat bosta končno zavladala red in pravica.«
