Dr. Marina Pintar

Lahko bi pooblastili katero koli pravno osebo, a je problem, ker je investitor v namakalne sisteme le prehodni investitor, ki mora založiti ves denar. Ko pridobi uporabno dovoljenje, denar sicer dobi nazaj – razen DDV, ki si ga občine ne morejo obračunati. Drugih investitorjev pa ni. Lahko bi bila kmetijska zadruga, trgovsko podjetje, bogat kmet… kdor koli. Toda praksa kaže, da je pri nas zgolj občina tista, ki se sploh loti gradnje namakalnih sistemov, in če je majhna in nima denarja, da bi ga založila za gradnjo in da bi plačala DDV, si tega stroška preprosto ne more privoščiti.

Mnogi župani namakanja ne vidijo kot razvojne priložnosti, ki zagotavlja delovna mesta na kmetijah ter omogoča večjo in bolj zanesljivo pridelavo. Pri gradnji namakalnih sistemov je ena večjih težav še ta, kako ljudi organizirati, da bi bili bolj zainteresirani za namakanje. Vsi si bolj želijo lastnih malih namakalnih sistemov, kjer so gospodarji od začetka do konca, težko pa se prilagodijo uporabi vode iz večjega namakalnega sistema, na katerega je lahko priključenih tudi več kot sto kmetov. Za tak sistem je treba zbrati toliko soglasij lastnikov, da pokrijejo 80 odstotkov površin, prek katerih je speljan namakalni sistem. To pa ni lahko, in kdor se s tem ukvarja na terenu, je več kot le zanesenjak. Takšna sta Miran Klinc iz Ormoža in Magda Krošelj iz Krškega, ki sta zlati duši namakalnih sistemov v svojih občinah.

Zelo pohvalno je, da ministrstvo daje denar za gradnjo namakalnih sistemov, toda po drugi strani pričakuje, da se bodo ljudje na terenu kar samoorganizirali, zato je bil izkoristek v šestletnem programskem obdobju, ki se končuje, slab. Izkoriščenih bo le 44 odstotkov razpoložljivega denarja, v ta delež pa je že vštetih tudi 9,3 milijona evrov, ki so jih razpisali na začetku tega leta, a odločb o dodelitvi denarja še niso izdali.

Gotovo. Ta sistem je videti zapleten in kaotičen. Ljudje se zaradi dolgotrajnosti postopkov po eni strani bojijo lotiti tega projekta, zato se postavlja vprašanje, kako se bo potem denimo sto kmetov organiziralo med seboj.

Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani smo zato naredili tri tehnične projekte. S prvim smo ugotavljali, kje je na voljo voda za namakanje, da bi ljudi opogumili. Njihov strah se začne že s tem, ali bodo sploh dobili vodno dovoljenje. Pripravili smo zemljevid, na katerem so vrisani površinski vodotoki in zadrževalniki, ki so grajeni za namakanje ali tudi ne, bi se pa lahko dogovorili, da iz njih dobimo vodo tudi zanj. Na tem zemljevidu je vrisana tudi podzemna voda, ki je v prvi vrsti namenjena za pitje, a bi je morda lahko v plitvih vodonosnikih nekaj koristili tudi za namakanje. Na voljo so tudi iztoki iz komunalnih čistilnih naprav. Te vode je pri nas razmeroma veliko in bi jo lahko uporabljali tudi za kapljično namakanje, kajti če jo daš v tla, jo mikroorganizmi dodatno predelajo.

Če izhajamo iz tega, koliko površin imamo primernih za namakanje – to so denimo njive, vrtovi, sadovnjaki, hmeljišča – je to od 190.000 do 210.000 hektarjev, saj nikomur ne moreš reči: tvoja njiva je previsoko v hribu, zato je ne smeš namakati. Nadalje smo ugotovili, da je okoli 60.000 hektarjev takšnih površin, ki bi jih lahko dosegli z namakanjem iz površinskih vodotokov. Toliko imamo torej površin ob rekah v trikilometrskem pasu in ob višinski razliki do reke sto metrov. V tem primeru je namreč še smiselno graditi namakalni sistem.

Omenjeni zemljevid je bolj mišljen za velike namakalne sisteme. Posebnega smo pripravili še za manjše, kjer smo imeli pred očmi čim enostavnejši sistem, s katerim bi se izognili pridobitvi vodnega dovoljenja. To pomeni, da zbiramo razpršen površinski odtok – deževnico, ki pade na površino hriba in se ujame v kakšni kotanji. Zbiralnik zanjo je tako velik, da potrebuje enostavno dokumentacijo za gradbeno dovoljenje. Naredili smo tudi preglednico in povedali: tukaj lahko iz enega hektarja površinskega odtoka namakaš en hektar sadovnjaka, pol hektarja paradižnika, dva hektarja jagod... Naš cilj je, da bi začeli ljudje pozitivno razmišljati in bi spoznali, da namakanje ni tako grozen bavbav.

Dokumentacija je bila narejena za 204 velike namakalne sisteme, a vsi niso bili zgrajeni, nekatere se slabo ali sploh ne uporablja, deluje jih le 54. Vzrokov, zakaj se nekateri slabo uporabljajo, pa je skoraj toliko, kot je namakalnih sistemov. Na enem imajo denimo težave, ker so črpalke zasnovane tako, kot če bi namakalni sistem ves čas stoodstotno deloval. Se pa ve, da spomladi, ko so morda trije namakalci, ti potrebujejo zelo malo vode, a je črpalka na tem sistemu ni sposobna dobavljati v tako majhnih količinah, zato bi potrebovali še eno manjšo črpalko. In ker te ni, tudi tistih nekaj namakalcev, ki vodo potrebujejo že spomladi, ne namaka. Na nekaterih namakalnih sistemih so se pojavile okvare, ki jih niso takoj odpravili, na nekaterih se uporabniki med seboj slabo razumejo...

Fino bi bilo, če bi ga zmanjkalo, saj bi to pomenilo, da bomo zgradili dodatne namakalne sisteme. Ta denar bomo porabili le, če bomo izboljšali komunikacijo, če bo ministrstvo razumelo, da mora ponuditi več pomoči na terenu, in če bodo kmetje spoznali, da se morajo med seboj povezovati, saj so veliki namakalni sistemi prihodnost. Voda se namreč v velikem namakalnem sistemu uporablja veliko bolj gospodarno kot v majhnem.

To, da smo v splošnem vodnata država, še ne pomeni, da imamo vodo, kadar koli jo potrebujemo. Pri tem se postavlja vprašanje, ali znamo in zmoremo graditi vodne zadrževalnike in kako jih ob vsej naši sposobnosti dogovarjanja umestiti v prostor. Trenutno imamo le 22 zadrževalnikov, od tega se za namakanje uporabljajo zgolj štirje.

Res je. Ob imenu Vogršček bo vsak najprej pomislil na težave. To je naš največji zadrževalnik. Ima toliko vode, da bi lahko namakali mi in še Italijanom bi je verjetno lahko nekaj prodajali. Problem pa je pregrada, ki jo je treba popraviti, zato se trenutno namaka iz talnega izpusta, kar zaradi mulja v Vogrščku ni pametno. Za nameček imata pregrada in namakalni sistem Vogršček različna upravitelja, ki bi morala zelo dobro sodelovati in najti skupni jezik, da bi vse delovalo kot en sistem.

Za nekatere je sporno namakanje koruze, a je tako samo pri nas. Italija, Avstrija, Francija... koruzo namakajo. Zakaj naj se je pri nas ne bi splačalo namakati, je fama, ki ne drži. Letošnje leto je tako in tako katastrofalno, zato o smislu namakanja ne bi smeli govoriti v takih katastrofalnih letih. Jasno je, da se v takšnem letu vse splača namakati. Jasno je tudi, da v takšnem letu, ko so tudi temperature izjemno visoke, namakanje pridelka ne reši stoodstotno.

Pri namakanju bi morali ves čas napredovati, namesto da se o njem le pogovarjamo. Poleg tega to počnemo samo, ko je kriza. Če bi se o namakanju resno pogovarjali in ga načrtovali denimo pozimi, bi imeli kakšen namakalni sistem že zgrajen. Toda od lani do letos nismo naredili še nobenega. Leta 2009 smo imeli za 7200 hektarjev velikih namakalnih sistemov, zdaj jih imamo 7700. V treh letih smo jih torej zgradili le petsto hektarjev, Hrvati pa v enem letu 10.000.

Dogovorili so se, dobili denar in zgradili. Slovenija je v tem pogledu nenavadno na repu Evrope, saj sodimo med države, ki so najbolj vodnate glede na količino vode na prebivalca in glede na površino države. Pri nas je na letni ravni dovolj padavin, če bi znali vodo zadrževati, saj je problem le njihova razporeditev. Po drugi strani imamo vsako leto sušo, zato pravim, da je namakanje del redne tehnologije. Če kdo ne verjame, primer: solato na vrtu vsako leto zalivamo, zakaj je ne bi zalival tudi kmet, ki jo goji za prodajo. Pri sadju in vrtninah težko računamo, da bi lahko brez namakanja kaj pridelali za trg, kjer je pomembno, da imamo stalen pridelek in dobro kakovost. Iz namakanja pa ne moremo več povsem izključiti niti poljedelskega kolobarja.