Opogumila se je Alenka. Po Skypu – vendarle je kriza in je treba varčevati na vsakem koncu – je poklicala Janeza in Zorana. »Hej fanta, dolgo se nismo videli. Gremo na en izlet. Pridem po vaju z avtobusom. Sem že opravila vozniški izpit in zdaj potrebujem malce prakse.« Dolga prepričevanja niso bila potrebna.
»Če je to tako, pa se z veseljem pustim zapeljati. Še sendviče nam pripravim,« je pristal Janez.
»Dobro, dobro. Alenka, lahko računaš tudi name. Prinesem pivo,« je ves raznežen dahnil Zoran.
Izlet je bil hitro dogovorjen. Z novim majhnim avtobusom, kakopak slovenske izdelave, ju je pobrala na glavni avtobusni postaji. »Kam pa gremo?« sta vprašala v en glas.
»Pustita se presenetiti,« je bila skrivnostna Alenka. Pot jih je vodila na Gorenjsko. Čeprav sta Zoran in Janez nergala, kam jih pelje v neznano, odgovora s šoferskega sedeža ni bilo. Šele ko so zavili proti Pokljuki, se jima je začelo svitati. »A gremo na gozdni pohod?« sta spraševala. »Skoraj. Malce bomo morali hoditi. Našli si bomo eno lepo jaso in zrli v nočno nebo,« je odvrnila.
»Gledali bomo zvezde?« sta vprašala v en glas.
»Ja. Nisem astrologinja, toda vem, da bo danes Zemljo oplazil velik meteorski dež. Saj vesta, da si pri vsakem ugledanem zvezdnem utrinku lahko zaželimo eno željo.«
»Dobra ideja. Z našimi željami lahko pomagamo državi. Situacija je resna. Vsak zvezdni utrinek bo štel. Saj vendarle gre za Slovenijo!« je dejal Zoran.
»Spregledal bom tole krajo intelektualne lastnine, Zoran,« je malce užaljeno dejal Janez.
Po krajšem sprehodu čez pokljuške gozdove, med katerim se je slaba volja že razpihnila, so prišli do majhne jase. Ravno pravšnja je bila za podvig reševanja Slovenije. Kdo bo imel boljše želje?
Družno so po travniku razprostrli volneno pregrinjalo in se udobno namestili. Nebo je bilo jasno, nebesni svod se je trl z zvezdami. Prijeli so se za roke in čakali na prvi utrinek. Ko je prvi zagrmel nizko nad obzorjem, so vsi v en glas izustili glasove navdušenja. »Dajmo si zaželeti skupno željo. Bo bolje držala,« je predlagala Alenka.
»Slovenija spet mora imeti uravnotežen proračun. O tem se strinjamo vsi, mar ne?« je predlagal Janez. »Ja, to je naša prva skupna želja, super! Uroš se že trudi s kleščenjem prekomerne porabe, novi davki so tudi že pred vrati. Mislim, da nam bo uspelo, a malce pomoči od zgoraj zagotovo ne bo odveč,« je prikimala Alenka.
Komaj je končala stavek, je Zoran že uzrl naslednji utrinek. »Ta pa je moj. Sebičen bom, za najlepše mesto na svetu. Dobro nam gre, turisti ga imajo radi. Toda, država nam mora priskočiti na pomoč. Nekaj projektov je še nedokončanih. Dobro veste, da je prestolnica gonilna sila v državi. Želim si več posluha države za občino. Še kakšen nov most in oživitev gospodarstva ter gradbene industrije je tako rekoč zagotovljena,« si je zaželel.
Kot tretji je na vrsto prišel Janez. »Ljudstvo nas ne mara. Mislijo, da smo zavozili državo. Naj nam bodo javnomnenjske ankete spet naklonjene.« Nihče ni ugovarjal.
Še dolgo v noč so ležali na jasi in zrli v nebo. Naslednjih svojih želja niso več govorili naglas.
