Lanskega novembra smo dobili novo vlado na čelu s predsednikom Xi Jinpingom in premierjem Li Keqiangom. S spremembo vodstva je na Kitajskem zavel nov veter, saj so voditelji bolj odprti za javno razpravo o ukrepih v naslednjih petih do desetih letih, tako v gospodarstvu, politiki kot tudi na družbenem in okoljevarstvenem področju. Viden je velik poudarek na razvoju znanosti, ki v preteklih 30 letih ni bil med prioritetami, saj so bili voditelji bolj usmerjeni v zagotavljanje hitre gospodarske rasti. Pri tem pogosto niso upoštevali njenih posledic na okolje in družbo. Na Kitajskem je tako danes veliko podjetij in velikih tovarn, ki so plod tujih neposrednih investicij (TNI), a je hkrati tudi veliko onesnaženja, ki je prizadelo že od 40 do 70 odstotkov ozemlja Kitajske.
Kakšno je onesnaženje Kitajske v primerjavi s še eno hitro rastočo velikanko – Indijo?Moram reči, da je Indija manj onesnažena kot Kitajska, saj TNI še niso prodrle v industrijski sektor. Na Kitajskem so tuja vlaganje prisotna v vseh sektorjih, od kmetijskega, industrijskega vse do storitev.
Če ostanemo pri TNI, tudi Kitajska vse več vlaga na tuje.Res je, a le v zadnjih desetih letih. Radi bi več vlagali na tuje, vendar imamo doma velik trg, ki hitro raste. Na drugi strani pa je problem tudi konkurenčnost kitajskih podjetij, saj še vedno obstaja ogromen razkorak med multinacionalkami in kitajskimi družbami, zlasti v njihovem vodenju. Mnoga vlaganja na tujem tako prinašajo izgubo.
Ste lahko bolj natančni?Nekatera podjetja gredo na primer v ZDA. Njihove rešitve ali tehnologije so sicer dobre, vendar z njimi še niso konkurenčna, za povrh pa ne poznajo niti načina, kako funkcionira ameriški trg. In četudi so podjetja v državni lasti, Kitajska ne garantira za njihove naložbe v tujini. Ena največjih kitajskih zavarovalnic je tako med krizo izgubila ogromno denarja.
Ali je zaradi nove usmeritve vlade in iskanja ravnovesja med različnimi »vejami« gospodarstva mogoče v prihodnje pričakovati nižjo rast Kitajske?V gospodarstvu je vedno treba iskati ravnovesje. Na Kitajskem je v preteklih treh desetletjih veljalo, da je hotel vsak naslednji voditelj imeti več TNI in večji obseg posojil, s katerimi se napajajo infrastrukturni projekti. To je sicer lahko tudi dobro, saj ustvarja dobro vzdušje za vlagatelje in podjetja, vendar se je v letih 8-, 9-, 10- ali celo 11-odstotne gospodarske rasti pojavila potreba po oblikovanju ustreznih institucij in spremembi gospodarske politike. Kljub visoki rasti bruto domačega proizvoda (BDP) je Kitajska namreč še vedno precej institucionalno nerazvita. Dodaten problem se pojavlja tudi zaradi tega, ker prebivalstvo vedno glasneje nasprotuje TNI.
Zakaj?Doslej so bili revni, danes imajo nekaj več denarja in si želijo imeti še več. Želijo si boljši standard življenja, želijo si čisto vodo, čist zrak in čisto okolje. Politiki morajo biti zato previdnejši pri sprejemanju odločitev in upoštevati želje prebivalcev.
Torej so ljudje čedalje bolj vpleteni v kitajsko politiko?Da in taka je tudi želja novih voditeljev, ki poudarjajo družbeni razvoj. Zavedajo se namreč, da so v preteklih desetletjih zanemarili nekatere skupine ljudi, kot so na primer kmetovalci, pri katerih se je dejansko začela reforma Kitajske. A po letu 1986 so bile reforme osredotočene na urbani in poslovni sektor, kjer so dohodki prebivalstva rasli in še danes rastejo neprimerno hitreje kot v ruralnem svetu. Kmetovalcem to seveda ni všeč.
Mar ni urbanizacija še vedno eden glavnih ciljev kitajskega vodstva? Na Kitajskem naj bi bilo že več kot sto mest z milijonom ali več prebivalcev, do leta 2020 pa naj bi se ta številka povečala na več kot 250, kar terja velike infrastrukturne projekte. Ali je na Kitajskem zaradi tega veliko »mest duhov«?Seveda obstajajo nekatera mesta, ki se soočajo s tem problemom, saj želi vlada graditi veliko stanovanj, tako za poslovneže kot tudi za kmetovalce. Vendar zadnji nimajo dovoljenj za prebivanje (»huoku«, op. a.), nekakšnih domačih potnih listov, kar pomeni, da so pri migracijah v urbano okolje pogosto diskriminirani – slabše šolstvo za otroke, ob tem pa dobijo približno 40 do 50 odstotkov nižje plače in dodatke. Vendar kljub temu zaslužijo več in živijo pogosto v boljših razmerah kot na podeželju, zaradi česar se med mesti in podeželjem letno preseljuje več kot 200 milijonov migracijskih delavcev. Na sprehodu po vaseh na zahodu Kitajske je mogoče videti le otroke in starejše, medtem ko se odrasli odpravijo po delo v mesta.
Kitajska je z 1,3 milijarde prebivalcev tako velika, da bi hrana lahko sčasoma postala problem. Bo vloga kmeta v prihodnje zopet postala bolj cenjena?Da, nekaj takšnih primerov že obstaja, denimo na robu urbanih okolij, kjer je povpraševanje po hrani zaradi nenehnega vrveža ljudi največje. Kmetje blizu velikih mest so lahko v zadnjih desetih letih obogateli, tisti na podeželju pa ne, saj ne proizvajajo zase, temveč za velike družbe. Poleg tega kmetovalci na Kitajskem nimajo zemlje, saj je ta v lasti države. Podobno je tudi s stanovanji. Kitajci, ki kupijo stanovanje, ga v bistvu najemajo za 70 let, nato pa ga morajo znova kupiti, če želijo ostati v njem. Poslovni prostori in zemlja se kupujejo za največ 50 let.
Urbanizacija bo pomenila višje plače, ki bodo prinesle višjo zasebno potrošnjo, a bodo terjale svojo ceno pri konkurenčnosti gospodarstva. Nekatere industrije, kot je tekstilna, se že umikajo iz Kitajske. Kako gledate na to?Kitajska je izredno velika država z velikim zaledjem na podeželju, zato menim, da to ne pomeni takšne težave in bo prehod postopen. Ko se v Vietnamu ali Singapurju delavci preselijo v mesta, ne ostane dovolj delovne sile na podeželju, zaradi česar narastejo plače, s tem pa tudi proizvodni stroški. Na Kitajskem se s podobnimi težavami soočajo morda le nekatere obalne province, kjer so stroški dela narasli do te mere, da škodujejo konkurenčnosti. Danes lahko vidimo na Kitajskem dve gibanji. Ali podjetja preselijo svoje tovarne v tujino, v države, kot so Vietnam, Bangladeš, Kambodža, Malezija in celo Afrika, ali pa se preselijo na zahod Kitajske v revnejše province, kjer so plače nižje od 2000 evrov na leto, kar je skoraj trikrat manj kot v Šanghaju. Ameriški Apple se je odločil ravno za to potezo in je že dvakrat preselil svojo proizvodnjo iPhonov ter jo želi še tretjič. Iz province Hunan v provinco Gansu na severozahodu.
Ali se multinacionalkam ne splača le enkrat preseliti proizvodnje, in to na območje, ki je v razvoju precej za Kitajsko, kot je na primer Afrika ali nekatere druge azijske države?So tisti, ki zagovarjajo tak pristop, vendar je treba vedeti, da so Kitajci izredno pridni in resni delavci. Ne pritožujejo se, ne protestirajo. Nekatera podjetja so se preselila v Afriko, vendar so nato dejali in tudi zapisali v poročila, da so Afričani v primerjavi s Kitajci precej leni. Nočejo delati več kot pet ur na dan, medtem ko so Kitajci v zameno za majhno rast plač pripravljeni delati tudi ob sobotah in celo nedeljah. To je tudi zapuščina konfucionizma, zaradi katerega so ljudje delavni in spoštljivi do nadrejenih.
Kdaj bo Kitajska presegla ZDA kot največje svetovno gospodarstvo?Naredil sem dva izračuna, za BDP in BDP na prebivalca, in sicer ob predpostavki, da bo kitajsko gospodarstvo v prihodnjih dveh desetletjih raslo povprečno 7,5 odstotka na leto, ameriško pa 2,5 odstotka. V tem primeru bo Kitajska največje gospodarstvo že okoli leta 2030, natančno 210 let potem, ko je bila dominantna sila, ki je predstavljala tretjino svetovnega gospodarstva. Zaradi številnosti prebivalstva je zgodba kazalca BDP na prebivalca precej drugačna in Kitajska bi lahko ZDA prehitela v 75 letih.
Menite, da je takšna rast vzdržna? Vas ni strah inflacije in pregrevanja gospodarstva?Ne, inflacija ni problem, saj jo lahko centralna banka zlahka nadzoruje. Glede rasti BDP pa mislim, da je bilo v preteklih treh, štirih desetletjih izkoriščenega le okoli 40 odstotkov celotnega potenciala gospodarstva. Kitajska ima še vedno izredni potencial za rast, saj je ogromna država, kjer je podeželje izredno zaostalo. Ponekod pogosto ni zgrajeno električno in ogrevalno omrežje, ni transportne infrastrukture in še kopice stvari, zaradi česar je veliko prostora za nova vlaganja. Na zahodu države lahko preživiš že za dva dolarja na dan. Kitajski BDP na prebivalca znaša ob tem le osmino evropskega in desetino ameriškega, kar kaže na to, da smo še vedno precej zaostali. Če se bo Kitajska dobro soočila z družbenimi problemi, tehnološkim napredkom in okoljskimi vprašanji, bi lahko vsaj še 30 let rasla povprečno šest ali sedem odstotkov na leto.
V zadnjem času je veliko govora o previsoki rasti obsega kreditov in tudi množici slabih terjatev v bančnih bilancah. V kakšnem stanju je bančni sistem na Kitajskem?Ne, ocenjujem, da so takšna poročila pretirana. Glavni problem kitajskega bančnega sistema je strukturne narave, saj imamo v glavnem le državne banke, zasebnih pa je le za vzorec. Državne banke tako pogosto ne želijo vlagati v zasebna podjetja, temveč le v državna, ki zasledujejo vladne cilje.
Nekatere veliki igralci na finančnih trgih naj bi bili zaskrbljeni nad finančnim zdravjem Kitajske. Kaj lahko pahne Kitajsko v bankrot?V finančnem svetu je veliko špekulacij, da se na Kitajskem napihuje nepremičninski balon, pa finančni balon, vendar se zdi, da so to želje nekaterih, saj mi tega ne vidimo. Kitajska je namreč še vedno precej zaprta do tujine, ob tem pa ima 3500 milijard dolarjev deviznih rezerv, zato trenutno za bankrot ni nobene bojazni. Če bi imela odprt kapitalski račun denimo med letoma 1995 in 1997, bi to lahko bila prava katastrofa, danes pa so razmere drugačne. Kitajski strokovnjaki se učijo na mednarodnih finančnih trgih, številna podjetja so lekcije na finančnih trgih tudi drago stale, a čez pet ali deset let, ko se bo Kitajska odprla tujim finančnim trgom, bomo pripravljeni.
