»Začetki zdravljenja moje bolezni so bili težki, vsake dve leti ali še pogosteje sem se po strokovno pomoč zatekla v Psihiatrično bolnišnico Idrija. Prva leta sem imela odpor do jemanja zdravil in težko sem se sprijaznila z dejstvom, da imam težave v duševnem zdravju, saj sem bila takrat še zelo mlada,« je začela pripoved bolnica, ki svojega polnega imena ne želi deliti z javnostjo. Ko se je vračala z zdravljenja v psihiatrični bolnišnici, se je nekaj časa še držala napotkov zdravnikov, obiskovale so jo socialne delavke iz centra za socialno delo, občasno je zahajala v dnevni center društva Vezi. A po nekaj časa je vedno znova začela opuščati terapijo, nehala je skrbeti zase in se znova znašla v bolnišnici. »Bila sem v začaranem krogu, iz katerega včasih nisem videla izhoda. Biti označen kot duševni bolnik ni malenkost, ker ti spremeni vsak delček življenja in odnose z ljudmi. Tudi s svojimi bližnjimi, svojci, sosedi in prijatelji,« pripoveduje.
S pomočjo socialne delavke iz društva Vezi je pozneje začela ubirati nove korake k samostojnejšemu življenju, medtem pa je dobila tudi priložnost, da jo terenska ekipa strokovnjakov iz Psihiatrične bolnišnice Idrija obiskuje v njenem domačem okolju. Največkrat se z dvema članicama ekipe dobi kar v dnevnem centru društva Vezi v Štorjah pri Sežani. Tja se pripelje z avtobusom, že prej pa doma zapiše, kaj vse je v tem času, ko se niso videle, dosegla in kakšni so njeni načrti. Srečanja se zelo veseli, pravi in dodaja, da je lahko podpora dobrega prijatelja pri reševanju duševnih težav zelo dobrodošla, a da včasih potrebujemo več kot samo to. Potrebujemo realno oceno razmer.
Lani je ekipa opravila blizu 800 obiskov na domu
Naša sogovornica je ena od 110 pacientov, ki jih ta trenutek obiskuje terenska ekipa idrijske psihiatrične bolnišnice v okviru programa psihiatričnega zdravljenja v skupnosti. Vsak dan prihajajo tja, kjer imajo težave svoj vir. Od leta 2008 so tako spremljali 191 bolnikov, lani so se denimo na njihove domove odpravili blizu 800-krat. Največ pacientov imajo na Obali in v Novi Gorici. »V program vključujemo paciente, ki imajo težji, kronični potek bolezni in se tudi dvakrat ali trikrat na leto vračajo v bolnišnico. Gre za skupino ljudi, ki se zaradi bolezni slabše znajdejo v svojem življenjskem okolju. Pogosto imajo več težav, dvojno diagnozo, združeno tudi s kakšno odvisnostjo,« pravi predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija mag. Marko Pišljar. Dodaja, da skupnostno psihiatrično zdravljenje predstavlja dodatno obliko pomoči v bolnikovem domačem okolju, ko se konča zdravljenje v bolnišnici. Dopolnjuje delo zdravnikov v psihiatrični bolnišnici in delo bolnikovega osebnega psihiatra. Z ohranjanjem stika z bolnikom tudi po tem, ko zapusti bolnišnico, lažje obvladujejo njegovo bolezen, poskušajo preprečevati njegove morebitne samomorilne misli, finančne, socialne ali zdravstvene zlome ter ne nazadnje z znanjem in informacijami pomagajo njegovi celotni družini. Povezujejo se z drugimi službami v skupnosti in zanj iščejo najboljše rešitve. Skozi obiske na domu ga spremljajo leto dni in ga v tem času poskušajo spodbuditi k samostojnosti, skrbi zase in pravočasnemu reševanju težav.
Hospitalizacije zmanjšali za 5,5-krat
V idrijski psihiatrični bolnišnici po petih letih izvajanja programa ugotavljajo, da ta brez dvoma pripomore k temu, da se pacienti, ki trpijo za katero od kroničnih oblik duševne bolezni, redkeje vračajo na zdravljenje v bolnišnico. Če pa se že vrnejo, je njihov čas zdravljenja bistveno krajši. Analiza podatkov zadnjih petih let, ki jo je opravila bolnišnica, je namreč pokazala, da se je število hospitalizacij na posameznega pacienta, vključenega v program, zmanjšalo za 5,5-krat, število trajanja hospitalizacij pa kar za 9,6-krat.
V ekipi, ki vsak dan odhaja na teren, je sedem strokovnjakov z večletnimi izkušnjami na področju psihiatrije. »V skupini smo psihiatrinja, delovni terapevt, diplomirani medicinski sestri, socialna delavka in klinični psihologinji,« našteje zdravnica psihiatrinja Katalin Tubić. V program vključijo tiste svoje bolnike s kroničnimi oblikami bolezni in težjimi težavami, ki na zdravljenje pristanejo, vse več pobud za vključitev pa dobivajo od lokalnih socialnih in zdravstvenih služb, pa tudi od svojcev. Ekipo vodi psihologinja mag. Klavdija Širaj Mažgon, ki je tista, ki bolnika po navadi spozna že v bolnišnici, nato pa ga kmalu po odpustu obišče doma in presodi, kako pogoste obiske potrebuje. K nekaterim nato njeni sodelavci prihajajo pogosteje, k enim enkrat na dva tedna, k drugim enkrat na mesec. Spremljajo njegovo zdravljenje, svetujejo družini, učijo ga delovnih in socialnih veščin. »Naš cilj je, da bolnik redno jemlje zdravila, da hodi na kontrolne preglede in se vključuje v dejavnosti, ki mu zapolnijo dan. V mestih je to lažje, na podeželju pa pogosto nimajo na voljo veliko aktivnosti,« pripoveduje Tubićeva.
Alarm sprožijo, ko vidijo, da se bolniku stanje poslabša, če ne hodi na kontrole k zdravniku, če omenja samomorilne misli ali če odklanja pomoč. Tedaj ga obiskujejo pogosteje in le če vendarle ne gre drugače, se znova dogovorijo za zdravljenje v bolnišnici. »Veliko hospitalizacij brez privolitve rešimo tako, vedno pa žal ne gre,« pravi Širaj-Mažgonova. Zdravnica psihiatrinja med težavami izpostavi največjo: »Ljudje nimajo dela in živijo na robu preživetja. Naši pacienti živijo pod pragom revščine, državni transferji so omejeni, socialna zakonodaja jih je še zaostrila. Moje osebno mnenje in mnenje ekipe je, da delo krepi. A žal sistema spodbujanja zaposlovanja teh ljudi ni,« pravi Tubićeva.
Primer dobre prakse, ki je združil različne službe
V Psihiatrični bolnici Idrija takšno obliko dela izpostavljajo kot izjemen primer dobre prakse. Predvsem zato, ker jim je uspelo vzpostaviti dobro sodelovanje s patronažnimi službami, osebnimi zdravniki, centri za socialno delo, nevladnimi organizacijami in ambulantnimi psihiatri. Njihov program je kot izjemen primer dobre prakse ocenila tudi mednarodna akreditacijska komisija. »Zelo smo ponosni na to, da nam je uspelo vzpostaviti zelo dobro sodelovanje z vsemi terenskimi službami in skupaj pripomoremo k boljši psihosocialni rehabilitaciji doma ter preprečujemo hospitalizacije. Dosegli smo tudi to, da različne službe med seboj sodelujemo in dela ne podvajamo,« pravi Tubićeva.
