Izmerjeni so bili ekonomski učinki projekta Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture (EPK). Spomnimo na kronologijo. S predstavitvijo preliminarnih rezultatov tedaj še nedokončane študije so na zavodu EPK hiteli že sredi aprila. Rezultati so bili takrat še nepopolni, na kar sta avtorja dr. Bogomir Kovač in mag. Andrej Srakar tudi opozarjala, a vseeno se je nekaterim medijem zalomilo pri upoštevanju tega dejstva. Iz njihovega poročanja si je bilo tedaj mogoče ustvariti vtis o veliki ekonomski uspešnosti EPK, do česar je prišlo zaradi napačne interpretacije še nepopolnih podatkov. Študija je sedaj celovita, izsledki iz nje pa vse prej kot pritrjujejo napovedim pomembnih ekonomskih učinkov tega največjega kulturnega dogodka v samostojni Sloveniji.
Mariborčani najemali hotelske sobe
Avtorja raziskave sta v prvem delu raziskave izvedla ekonomsko impaktno študijo, v okviru katere so anketirali 217 obiskovalcev EPK. Anketa kaže, da je povprečna denarna poraba obiskovalcev znašala 278 evrov, pri čemer je zanimivo, da so v povprečju več porabili za zabavo (67 evrov) kot kulturo (56 evrov). Vprašani so razdeljeni na skupine, in sicer na Mariborčane, Nemariborčane in tujce. Med odgovori 113 Mariborčanov najdemo tudi zanimiv, a malo verjeten podatek, da naj bi za nočitve v povprečju porabili 9 evrov (Nemariborčani 33, tujci pa 106 evrov). Pojasnilo se morda skriva v podatku o načinu izvedbe raziskave: del odgovorov so pridobili anketarji, ki so opravili terensko raziskavo na prizoriščih dogodkov, anketa pa je bila na voljo tudi v info točki EPK, kjer so jo posredovali svojim kontaktnim listam tudi po spletu.
Avtorja nato ugotavljata, da je na osnovi zbranih podatkov (kolikor je odgovorom vprašanih mogoče verjeti) mogoče trditi, da je skupni agregirani učinek porabe obiskovalcev na proizvodnjo v celi Sloveniji med 45 in 59 milijoni evrov, skupni učinek porabe obiskovalcev na dodano vrednost pa naj bi se nahajal med 21 in 29 milijoni evrov. Na osnovi porabe obiskovalcev naj bi EPK generiral med 521 in 627 novih zaposlitev. Ko avtorja upoštevata še učinek večinoma javne naložbe v EPK, prideta do še razkošnejših podatkov, saj se zgornje številke skorajda podvojijo. Če je impaktni metodologiji zaupati, bi vsak evro javnih sredstev, vloženih v EPK, generiral skorajda štiri evre sredstev v gospodarstvu.
Prenapihnjeni rezultati?
Avtorja ob tem opozarjata na pomanjkljivosti impaktne metodologije. Podatkom, pridobljenim z njeno pomočjo, se namreč pogosto očita metodološko površnost, sporne postopke izračunavanja in prenapihnjenost rezultatov. Pri zgornjih podatkih bi utegnilo biti problematično tudi to, da gre za statistično izjemno majhen vzorec. Intervjuvanih je bilo 217 obiskovalcev, kar predstavlja le 0,01 odstotka vseh obiskovalcev – 1.991.575 naj bi jih bilo po podatkih zavoda Maribor 2012. To priznava tudi eden od obeh avtorjev študije Andrej Srakar: »Osebno mislim, da vzorec verjetno ni dovolj reprezentativen, kar je posledica pozne izvedbe terenske raziskave za impaktno študijo, ko smo lahko intervjuvali samo obiskovalce dogodkov v novembru in decembru. Ravno zaradi tega je tako velik pomen na drugem metodološkem delu, ki je nekakšna verifikacija rezultatov impaktnega dela.«
Kovač in Srakar v drugem delu analize ocenjujeta ekonomske učinke po koncu dogodka samega na temelju dostopnih statističnih podatkov in ekonometrične metodologije. Podatki so mnogo bolj ozemljeni od tistih v impaktni študiji. Kažejo, da je Maribor sicer zabeležil višje prejemke podjetij v letu 2012, vendar je vrednost šibko statistično značilna, medtem ko Ptuj in Slovenj Gradec nista zabeležila nobenega statistično značilnega povečanja prejemkov, Murska Sobota, Novo mesto in Velenje pa so zabeležili celo močno znižanje prejemkov podjetij v tem letu.
Število zaposlenih se je zmanjšalo
Posebej presenetljivi so podatki o učinkih EPK (oziroma kakega drugega dejavnika, ki je bil v letu 2012 prisoten le v šestih mestih in nikjer drugje v Sloveniji) na zaposlenost. V vseh šestih mestih se je število delovno aktivnih ljudi zmanjšalo v povprečju za 2154, pri čemer je število zaposlenih oseb upadlo za 2113, število samozaposlenih pa za 41 oseb. Najmočneje statistično značilen je rezultat prav v Mariboru, kjer je število zaposlenih upadlo za čez 6000 oseb. Učinka avtorja doslej še nista uspela povsem pojasniti. Kot na naše poizvedovanje pojasnjuje Andrej Srakar: »Gre za večji padec, kot je slovensko povprečje za to obdobje. Zakaj je prišlo do tega učinka, skušam še ekonometrično in vsebinsko dokončno pojasniti in bo objavljeno v znanstveni periodiki.«
Mesečne plače v partnerskih občinah so se medtem v letu 2012 povečale za skoraj 31 evrov. »Ena možnih razlag za nenavaden pojav znižanja števila delovnih mest in povišanja povprečne plače bi lahko bila v spremembi Zakona o minimalni plači,« ugotavljata avtorja študije. Dodajata pa, da spremembe veljajo za celotno Slovenijo, učinki zvišanja povprečnih plač in znižanja zaposlenosti pa so v veljavi le v šestih partnerskih mestih v letu 2012.
V Mariboru našteli več nočitev
Zanimivo je, da se podatki Zavoda za turizem Maribor in Statističnega urada RS opazno razlikujejo. Prvi je v letu 2012 zabeležil 355.000, slednji pa 266.329 nočitev v Mariboru. Avtorja ugotavljata, da lahko razlike med podatki, ki jih vodijo lokalne turistične organizacije in SURS, znašajo do 50 odstotkov. Sama zaradi primerljivosti z drugimi slovenskimi občinami dosledno upoštevata podatke SURS, četudi, kot navajata, so ju akterji prepričevali, da naj bi informacije »s terena« bolje beležile spremembe.
Pridobljeni podatki kažejo, kot zapišeta, »da na ravni vseh šestih mest kakšnega zaznavnega učinka na turizem ni bilo prisotnega«. V Mariboru, Slovenj Gradcu in na Ptuju je opazno povišanje števila turistov, v Murski Soboti, Novem mestu in Velenju pa ta gibanja niso vidna ali pa so celo prisotna v negativni smeri. Najbolj statistično značilni so podatki za Maribor: število turističnih prihodov se je povečalo za okoli 28.000 obiskov, nočitve pa so se povečale za 57.389. Povečanje nočitev glede na leto prej je bilo torej približno 20-odstotno.
Slovenci bi za EPK plačali 13,8 evra
Do zanimivega podatka avtorja prideta v zadnjem delu študije, kjer ugotavljata učinke EPK na obisk kulturnih prireditev. Primerjata podatke enajstih gledališč, izmed katerih se štiri nahajajo v partnerskih mestih: Anton Podbevšek Teater, Mestno gledališče Ptuj, Lutkovno gledališče Maribor in SNG Maribor. Posebnega učinka na obisk ni bilo, kot ugotavljata, oziroma rezultat ni statistično značilen. EPK je imel šibek učinek na število obiskovalcev na predstavo, saj se je povečalo le za 31 obiskovalcev, zaznavno pa se je povečal predvsem obisk nekomercialnih prireditev, in sicer za 14.591 obiskovalcev.
Avtorja opravita še tako imenovano kontingenčno študijo, ki ugotavlja vrednost projekta v očeh prebivalcev. Kot pravi Srakar, je tukaj vzorec (616 anketirancev, 311 iz partnerskih mest in 305 odgovorov z preostale Slovenije) dovolj velik po kriterijih, ki so bili za te vrste študij vzpostavljeni konec osemdesetih. »Gre za naključni vzorec, izbran na podlagi vzorčenja po telefonskem imeniku s strani agencije, ki je opravljala terenski del študije,« pojasnjuje Srakar. Namen študije je ugotoviti, koliko bi bil posamezen Slovenec pripravljen plačati za prihodnje delovanje projekta EPK, odgovor, ki ga ponudi 616 odgovarjajočih, pa znaša 13,8 evra. Avtorja menita, da je prav slednje ugotovitev, na kateri bi morali graditi v prihodnosti: »Bodisi skozi nadaljevanje projekta EPK, bodisi v kakšni drugi obliki podpore razvoja kulture v tem delu Slovenije.«
