Četudi so se v naslednjih letih zvrstili številni incidenti, ki so izvirali iz sovraštva do drugačnih – spomnimo se samo brutalnega napada zamaskiranih mladcev s kamenjem, baklami in kovinskimi palicami na člane istospolne skupnosti ob praznovanju polnoletnosti države v središču Ljubljane, ki je svoj epilog doživel na sodišču s prvo obsodilno sodbo na zaporno kazen zaradi homofobnega nasilja – smo bili pred dvema letoma na dobri poti, da končno odpravimo sistemsko diskriminacijo gejev in lezbijk. Zdelo se je, da je slovenska družba po dobrih desetih letih od prvega pohoda proti homofobiji in po skoraj tridesetih letih organiziranega opozarjanja na kršenje človekovih pravic istospolno usmerjenih dovolj zrela in da je le spoznala, da so med nami tudi ljudje z drugačno spolno usmerjenostjo, da imajo družine (tudi na podlagi enostranskih posvojitev!), da tudi njihovi otroci obiskujejo vrtce ter da morajo uživati pravice in sprejeti dolžnosti tako kot preostali državljani. Stali smo že na zadnji stopnici do (skorajšnje!) popolne izenačitve istospolnih partnerstev z raznospolnimi, a je demokratična, pravna in socialna država zopet klecnila pod pritiski srednjeveških sil, ki so s pomočjo laži, zavajanj in populizmov sistematično rušile ureditev najbolj razvitih in strpnih držav.
Potem ko je politika s stisnjenimi zobmi izglasovala kompromisno različico družinskega zakonika, je o tistih, ki so jih še pred desetimi leti metali iz lokalov, odločalo ustavno sodišče, na koncu pa je enakopravnost takim, ki so zaradi osebnih okoliščin še danes žrtve nasilja, odreklo vsega 16 odstotkov polnoletnih državljanov. Če je v ustavnih demokracijah na organih oblasti moralna, pravna in mednarodnopravna dolžnost, da zapostavljene družbene skupine zaščitijo, smo pri nas manjšino, ki si s seštevkom svojih glasov ne more na referendumu izboriti enakosti in preprečiti diskriminacije, prepustili diktatu večine.
Dokler se bo dopuščalo barantanje s človekovimi pravicami, miselnega preskoka v razumevanju družbenosti in družbenih razmerij enostavno ne moremo pričakovati. Medtem ko smo v zadnjih letih priča globalnemu valu pri odpravljanju tovrstne diskriminacije, Slovenija še vedno stopica na mestu in nadaljuje prakso selektivnega dodeljevanja pravic manjšinam – z veljavnim zakonom o registraciji istospolne partnerske skupnosti jo je začrtala prva vlada Janeza Janše, z letošnjo vsebinsko, za nekatere sicer prelomno odločbo, da zakon o dedovanju neregistriranim istospolnim parom ne omogoča dedovanja po umrlem partnerju, pa jo nadaljuje ustavno sodišče.
In to kljub njegovi ugotovitvi, da v današnji družbi ni več razhajanj o tem, da istospolni pari enako kot raznospolni pari ustvarjajo ljubeča in trajna partnerska razmerja.
