Pred nami se namreč odpira nova, razdeljena Evropa. Prepad verjetno najbolj natančno opiše razmerje med razvitim in nerazvitim svetom, ki je nekoč opredeljevalo ekonomsko moč zahodnega sveta proti tako imenovanemu tretjemu svetu. Tista »druga« oziroma južna Evropa, v kateri smo si izborili mesto tudi mi, bo v tej shemi – prosto po Žižku – postala območje s cenejšo delovno silo, brez varnosti in socialne države, primerno za outsourcing in turizem. Vendar pa vsaka degradacija povzroča kolateralno škodo tudi na zdravih delih in razvitejši del Evrope še zdaleč ni na varnem pred nami.
Po vsej Evropi že leta občasno vznikajo večji in manjši požari, protesti in neredi zaradi ekonomskih migracij in zgrešenih integracijskih politik. Spomnimo se na Francijo leta 2005, ko je bilo med nemiri v revnih predmestjih Pariza in drugih francoskih mestih, kjer je večinsko prebivalstvo sestavljeno iz afriških priseljencev, zažganih kar 10.000 avtomobilov, 100 javnih zgradb, policija je priprla okoli 4700 ljudi, od tega je bilo več kot 400 polnoletnih protestnikov obsojenih na zaporne kazni, ki jih je Nicolas Sarkozy na koncu označil preprosto za izmečke. Na Švedskem pravkar čistijo ulice po razdejanju, ki so ga motivirali isti razlogi. Zgrešena integracijska politika, vse hujša segregacija in izjemno visoka nezaposlenost med imigranti. Tem ljudem iz tretjega sveta, ki tavajo po Evropi in iščejo svoj košček znosne prihodnosti, se zdaj pridružujejo mase ljudi iz »druge«, južne Evrope, ki že v tem trenutku niso sposobni vzdrževati sebe ali svojih otrok, hkrati pa njihovi otroci že rojevajo svoje otroke, ki bodo v kratkem ugotovili, če še niso, da v svojih državah na periferiji Evrope nimajo nobene prihodnosti in da je tujina edino upanje (ne pa že tudi rešitev). Za občutek glede dimenzij problema: brezposelnost med mladimi v Španiji je v tem trenutku že presegla 57 odstotkov, v Grčiji 62 odstotkov, pri nas je trenutno menda nekje pri 23,3 odstotka in seveda raste.
Po vsej južni Evropi se pod plaščem ostre varčevalne politike dogaja globinsko prestrukturiranje družbe. Kar z drugimi besedami pomeni, da srednji sloj počasi, vendar zagotovo izginja. V Grčiji ga menda ni več. Tudi pri nas se tradicionalno obubožanim skupinam, kot so Romi, delavci z juga in tako dalje, pridružujejo nove, »avtohtone« skupine, ki so v običajnih razmerah ključen segment srednjega sloja: od kulturnikov, intelektualcev, novinarjev, prek raznih profesorjev do seveda mladih z diplomami, magisteriji in doktorati. To bodo naši novi nomadi. Vendar ne gre zgolj za vprašanje ekonomske migracije in za izgubo možganov, ampak je vsaj toliko pomembno dejstvo vprašanje, kaj pomeni izbris srednjega razreda, če do tega dejansko pride, za notranjepolitično situacijo v državi. No, to pravzaprav ni vprašanje. Vsi poznamo zgodovinsko lekcijo, vsi vemo, da tržno gospodarstvo samo po sebi še ne prinaša demokracije, in vsi vemo, da se tržno gospodarstvo ne izključuje z diktaturo.
Morda še najbolj skrbi predvidljivost naše prihodnosti. Vsaj tako se zdi. V evropskem kontekstu postajamo del evropskega juga, periferija in provinca. Gospodarska in finančna prihodnost je določena z ostro varčevalno politiko, ki nam jo diktira po novem Bruselj, s ponovnim padcem BDP in še večjo brezposelnostjo. Ostri rezi na odhodkovno stran niso več vprašanje. Levica, ki naj bi izkazovala interes za globino rezov v socialno državo, je nemočna, razbita, brez kredibilnosti, kadrovsko opustošena in idejno izpraznjena. Te razmere so seveda pisane na kožo Janezu Janši, ki že brezkompromisno kleše svojo vrnitev na politično sceno. Danes naj bi bila izrečena sodba v zadevi Patria in Janša je prek obletnice JBTZ, ki je seveda močna simbolna točka, že povlekel paralele med letom 1988 in današnjim dnem. Tukaj je tudi Odbor za zaščito demokratičnih pravic in svoboščin, ki je nastal znotraj Zbora za republiko, in tukaj je napovedano zborovanje pred sodiščem, saj kar koli drugega razen oprostilne sodbe seveda ni sprejemljivo: »Tudi leta 1988 sta bila tista obtožnica in tisto sojenje tako absurdna, da sta zamajala bistveno bolj branjen sistem,« je Janša povedal za zadnjo sobotno prilogo Večera. »Ne vem, do kod gre lahko in kaj se lahko zgodi,« je nadaljeval, »tudi pred 25 leti si nihče ni predstavljal, da se bo zgodilo, kar se je, in tri leta pozneje ni bilo več ne vojaškega sodstva ne vojaškega tožilstva (…) pa tudi takratne države ne več.«
Tudi brez prihodnosti po modelu Orbanove Madžarske, ki nas brez dvoma čaka v primeru nove Janševe vlade, bo življenje v tej državi vse prej kot prijetno. Na periferiji Evrope, med drugorazrednimi prebivalci celine, pod taktirko iz Bruslja, sredi razklane družbe, z obubožanimi prebivalstvom brez prihodnosti in z mladimi, ki tavajo po Evropi in iščejo svoje male oaze upanja. Če v tej situaciji dobi škarje in platno v roke Janša, nas bo brez dvoma in dokončno spremenil v malo, totalitarno srednjeevropsko periferno državico. V vsakem smislu. Že tako nismo strpen narod: »Velik del simptomatike se nam trenutno že intenzivno dogaja in nujno je, da se zresnimo in prepoznamo vzroke naših strahov, ki so v našem neznanju, ki nas dela inoperabilne. Brez te streznitve bomo z nekaj smole zdrsnili tudi v skrenitve, ki so povezane s totalitarizmom, policijsko državo, vse to smo že imeli in se lahko v trenutku pojavi,« pravi v isti prilogi Alojz Ihan le dve strani za Janezom Janšo. Žal je to, kakor koli obračamo, v tem trenutku naša daleč najbližja prihodnost.
