Gopang in Mojca, zakonski par indonezijsko-slovenskega rodu, sta se na pot iz Ljubljane proti Gorenjski namreč podala na vse prej kot s soncem obsijano minulo soboto. Pa vendar jima kislo vreme nikakor ni pokvarilo izvidniškega razpoloženja. Nasprotno – domov sta se vrnila polna nepozabnih vtisov.
»Zelena narava in kristalno čisto jezero sta naju popolnoma očarala in Gorenjci niso prav nič 'gorenjski'!« sta povedala v en glas.
A pojdimo lepo po vrsti in najprej na kratko spoznajmo njuno romantično življenjsko pravljico. Iskrice ljubezni so preskočile pred petimi leti: danes tridesetletna Mojca je takrat med popotovanjem po Indoneziji na Javi spoznala leto starejšega domačina, učitelja deskanja in lokalnega vodnika Gopanga. Takoj sta postala nerazdružljiva, po nekaj skupnih popotniških dogodivščinah sta se predlani odločila za selitev v Slovenijo in skok v zakonski jarem. Se je v tem času zanju kaj spremenilo? »O ja, Gopang je začel pomivati posodo in sesati tla. In to brez mojega nerganja!« ponosno zaupa Mojca.
Skupaj z možem smo jo v izvidnico napotili le z nekaj namigi: »O Bohinju in njegovi ponudbi se poučita prek spleta, obiščita tamkajšnji turističnoinformacijski center (TIC) in nasploh uživajta kot prava turista iz tujine. Pa nikar se med seboj in s turističnimi delavci ne pogovarjajta v slovenskem jeziku!«
Ni bilo potrebe, Bohinjci so se izkazali z izvrstnim poznavanjem angleškega jezika, o kakšni pregovorni gorenjski skoposti ni bilo ne duha ne sluha, vsi po vrsti so bili gostoljubni.
Na cilj sta se Dežmanova podala z osebnim jeklenim konjičkom. Bohinj sta sicer prvič skupaj obiskala že lani, a jima popoldanski izlet na prvi novoletni dan ni ostal v najlepšem spominu. »Zaradi močnega mrzlega vetra sva si takrat privoščila le kratek postanek, da sva lahko pojedla sendviča, in se še pred mrakom napotila domov...« nista pozabila svoje bohinjske izkušnje. No, tokrat je bila ta precej bolj pestra in zabavna.
»Kaj priporočate na deževen dan?«
»Bohinj je res privlačen kraj in omogoča vrsto aktivnosti. O teh sva se dodobra pozanimala že doma – s pomočjo uradne spletne strani bohinj.si. Prek spletne kamere sva si pred odhodom celo ogledala posnetke v živo, da bi videla, ali tudi tam dežuje. Res je, a nič zato, saj sva vendar Dežmanova!« je priprave na izlet opisal Gopang.
Njun prvi postanek je bil TIC. Težav z iskanjem nista imela, bil je zgledno označen. Sprejela ju je nasmejana ženska srednjih let, opisala sta jo kot izjemno gostoljubno, izvrstno je obvladala angleščino. Izpolnila je prav vse njune želje – založila ju je z vrsto turističnih letakov, jima na zemljevidu pokazala, kje se nahajata, jima svetovala, kje lahko okušata tradicionalne slovenske kulinarične dobrote, in jima za piko na i svetovala ogled mednarodnega festivala alpskega cvetja, ki te dni poteka v Bohinjski Bistrici.
»Z veseljem sva upoštevala njena priporočila in se glede na to, da je Gopang velik zaljubljenec v naravo in vse, kar je povezano z vodo, odločila za nakup turističnega paketa Bohinj Aqua, ki vključuje vožnjo s turistično ladjo po Bohinjskem jezeru, vstopnini k slapu Savica in za korita Mostnice ter obisk cerkve sv. Janeza Krstnika,« je povedala Mojca.
Z Gopangom sta se iz TIC najprej odpeljala v Bohinjsko Bistrico. Želela sta si ogledati nastop folklorne skupine na prostem, a je bil žal odpovedan zaradi mraza in dežja. Bila sta malce razočarana, a sta se zadovoljila z obiskom tržnice domačih pridelkov, ki so jih na stojnicah ponujali kmetje.
Bilo je zabavno, vsi so ju spraševali, od kod prihajata in kako je v Indoneziji. Bolj kot v angleškem so ju prodajalci nagovarjali v nemškem jeziku, zelo so bili radovedni, tudi med tem, ko sta okušala izvrstno domačo orehovo potico in slasten krof.
Ko te na cilju pričaka sneženi mož
Sledila sta vožnja nazaj v Bohinj in ogled slapa Savica. Naša izvidnika sta tukaj naletela na prvovrstno presenečenje. Pa ne le zaradi zelene narave, do potankosti urejene poti do razgledne točke in sneženega moža, ki ju je ob razgledni točki pričakal na zasneženi mizi. Precej bolj ju je namreč presenetila draga parkirnina – za vstopnico k slapu Savica je treba odšteti dva evra in pol, parkirnina pa je stala še pol evra več. »Zdelo se nama je neverjetno, da lahko nekaj kvadratnih metrov parkirnega prostora stane več kot vstopnica, ki omogoča nepopisne užitke.«
No, parkirnine jima vseeno ni bilo treba plačati. »Ker sva mladeniču, ki je pobiral denarce, pokazala račun za v TIC kupljena paketa Bohinj Auqa in ker je med najinim vzponom do Savice začelo deževati, je najinemu avtu omogočil brezplačni počitek. Naj še kdo reče, da so Gorenjci skopi!«
Očarana nad lepotami kristalno čiste vode in zelene okolice sta Dežmanova v svoj fotoobjektiv ovekovečila precej utrinkov slapa Savice in se mimogrede zapletla v pogovor s parom iz Brazilije, prav tako navdušenim nad videnim. Kljub muhastemu vremenu sta srečala ogromno turistov, tako domačih kot francoskih in nemških, celo Korejca sta lahko pozdravila.
»To pa ne bo šlo!«
Prijetno utrujena sta si Gopang in Mojca pozneje omislila kosilo. Na priporočilo dame iz TIC sta se zapeljala nazaj v Bohinjsko Bistrico – v kamp Danica in izbrala Gostilno Danica. Nista hotela obedovati v katerem izmed hotelov, želela sta okusiti pristne bohinjske jedi in to jima je tudi uspelo.
»Že sam ambient gostilne, ki spominja na brunarico, je bil prijazen in topel, prav tako natakar. Čeprav je bilo v tistem času polno gostov, si je vzel čas za pomenek z nama. Sprva smo se sicer narobe razumeli glede ponudbe jedilnika, in ker sva bila prepričana, da lahko izbereva ledoločene jedi z dnevnega menija, ki nama niso najbolj dišale, sva hotela oditi drugam. A smo hitro rešili zadevo, le sprijazniti sva se morala s tem, da bova pač malce dlje čakala na naročilo. Splačalo se je, kosilo je bilo nadvse okusno, tudi postrežba je bila hitra.«
Domača goveja juha z domačimi rezanci, file sulca z rižoto s šparglji, ramsteak z mladim krompirjem in šparglji ter zeliščno omako in mešana solata so šli zakoncema, ki si jedi vselej razdelita na polovico, izjemno v slast. Prav tako kar nista mogla prehvaliti izvrstnega svežepečenega domačega koruznega in mešanega kruha. Sladice si zaradi obilnih porcij nista privoščila, sta pa zato za piko na i nazdravila s kozarčkom haložana in se odpravila naproti novi dogodivščini.
Zaželela sta si popoldanske vožnje z ladjico po Bohinjskem jezeru, a ju je gospodična, očitno ladijska vodnica, še pred vkrcanjem v Ribčevem Lazu zavrnila s pojasnilom: »To pa ne bo šlo! Ta ladjica je namreč rezervirana za poroko. Počakajta na naslednjo.« Kdaj bo naslednja, ni znala povedati.
»Bila sva kar malce jezna, še posebno zato, ker naju na to nihče ni opozoril, prav tako bi lahko s kakšno opombo glede 'poročnih' ladjic opozorili v voznem redu ladij. A nič zato, prosto urico do izplutja naslednje ladje sva izkoristila za ogled bližnje cerkve sv. Janeza Krstnika,« je zaupal Gopang.
Zdela se mu je zanimiva, a ga vseeno ni preveč presunila. Morda je bila kriva skupina slovenskih turistov v njej, ki so se na vse pretege gnetli, da bi lahko prisluhnili pojasnilom vodnice, ali pa kar njegovo priznanje, da je pač bolj kot nad sakralnimi znamenitostmi navdušen nad naravnimi.
Spet presenečenje
No, teh je bil ob koncu izvidnice spet deležen v izobilju! Pozno popoldan sta se zakonca končno lahko vkrcala na turistično ladjico in uživala v lepotah idiličnega Bohinjskega jezera. Svojega jeklenega konjička sta pred tem parkirala pred hotelom Jezero.
»Šla sem v hotelsko kavarno, ker sem želela petevrski bankovec zamenjati za kovance, da bi lahko plačala parkirnino v bližnjem parkirnem avtomatu. Pa me je natakar razveselil s pojasnilom, da nekaj parkirnih mest tako in tako pripada hotelu ter da naj namesto tega, da denar trošim za parkirnino, raje z Gopangom pozneje prideva k njemu na kavo. Ampak midva greva na vožnjo z ladjico, sem mu povedala svoje načrte. Bosta prišla pa kdaj drugič na kavo, je bil odločen,« se Mojca kar ni mogla načuditi natakarjevemu gostoljubju.
»Poglej to vodo, neverjetno! Ni rjava kot v Indoneziji, ampak zelena!« pa je pozneje med plutjem po jezeru kar vrelo iz Gopanga, vajenega na – zaradi pogostih nalivov – rjavo obarvana jezera in reke v njegovi domovini. Kot edina gosta sta Dežmanova na ladjici uživala le v spremstvu skiperja in vodnice, ki jima je odgovorila na prav vsa njuna zvedava vprašanja glede globine jezera in jima navrgla še vrsto zanimivosti.
V Ukancu so si omislili desetminutni postanek. »V tamkajšnjem lokalu sva si privoščila čaj in se zapletla v klepet z zabavnima Angležema, ki vsako leto v enakem terminu obiščeta Bohinj, od koder se odpravita na kolesarske ture. Tako kot midva sta bila tudi onadva presenečena nad majskim snegom, toda pivo sta si pa vseeno privoščila. Kako smo se smejali njunim kolesarskim prigodam, a kaj ko je naše srečanje kmalu zmotil zvonec, ki je oznanil vkrcanje nazaj na ladjo,« sta opisala svojo dogodivščino.
V Bohinj se zagotovo vrneva!
Je že tako, da je vsega lepega hitro konec. Izlet naših dveh izvidnikov je bil pri kraju, na pot proti domu ju je pozno popoldne pospremilo celo sonce.
»Težko se je bilo posloviti od čudovitega razgleda na pobeljene Alpe, lesketajočega se jezera in iskreno prijaznih ljudi. O ja, v Bohinj se zagotovo vrneva že kmalu! Upam, da v sončnem vremenu. Veliko je še stvari, ki bi jih rad tukaj doživel, in komaj čakam, da se bom lahko preizkusil v kajakaštvu in ribolovu, ki je moja velika ljubezen. Pa tudi kakšno kolesarsko turo si bom zagotovo omislil. In tek okoli jezera. Saj si bova prihodnjič privoščila pustolovske počitnice v tamkajšnjem kampu, kajne, Mojca?« je med vožnjo do prestolnice načrte koval nad lepotami Slovenije prevzet Indonezijec.
