Kalifornijski zeleni dan v deževni tržaški noči

V manj kot tednu dni sem bil priča dvema trioma, ki izhajata neposredno iz punk-rocka, le da eden igra punk-rock, kakršen danes je, drugi pa, kakršen bi moral biti. Vem, da se bo kdo obregnil, kako lahko Shellac in Green Day uporabim celo v istem stavku, kaj šele besedilu, a ne nazadnje smo tudi The Clash nekoč poslušali v reklami za Levi's (da o maslu Johnnyja Rottna ali zavarovalni polici Iggyja Popa niti ne izgubljamo besed); in to ravno v obdobju, ko so Green Day izdali razvpiti Dookie (1994) in punk oziroma njegovo popoidno izpeljanko pripeljali v televizijski »prime time.« Ali je v tem kaj slabega? Kakor za koga. Ločnica med skrajnostnima je zelo prepustna in povsem subjektivne narave. V vseh primerih so se namreč samo opredmetile besede Joeja Strummerja: »Ha, you think it's funny, turning rebellion into money« (Misliš, da je zabavno, spreobrniti upor v posel). Pravovercem je vsekakor šlo v nos, da je imel punk prihodnost in ta se je imenovala pop in podjetništvo, pa naj so pogodbe vsebovale poudarjene klavzule o umetniški integriteti ali ne. Še danes sem prepričan, da je bil navzven edini pravi »problem« Green Day, da je šlo za mali razigrani (boy) bend z navitimi kitarami, ki je kar naenkrat dobil (pre)veliko vlogo in ji bil, vsem polenom pod noge navkljub, kos! Fantje so namreč samo izkoristili, kar jim je bilo ponujeno, odločitev »o sebi« pa prepustili prostemu trgu in potrošnikom, ki jim je po videnem in slišanem na tržaškem trgu malo mar, kaj si drugi mislijo o njihovih junakih. Nihče ne more z gotovostjo trditi, da se v nasprotnem primeru ne bi odlično znašli tudi v podtalju.