Najprej zabava...

V njihovem načrtu je bila najprej zabava, šele pozneje (Warning, American Idiot) jim je pogled segel onkraj peščenih plaž in silikona Kalifornije. Prav tako jim ni dišal svinec, ne tisti, ki si ga je v glavo pognal Kurt Cobain, ne kolateralni, s katerim je njihov veliki vodja širil demokracijo. Za takšne stvari je potrebna določena stopnja zrelosti, ki jo Green Day med prebojem na sceno niso imeli. V nasprotju s sovrstniki so vseeno dobro preučili navijaško strujo UK punka (Sham 69), v dobi zatišja glasbeno (z)rasli ter svojo glasbo spretno plemenitili s prvinami americane, streetcora in rockovskega arhiva šestdesetih in sedemdesetih. Tako se je – medtem ko visoka tržna vrednost nikdar ni bila vprašljiva – širila (redkeje krčila) tudi publika. Zato je treba po napovedanem zlomu 21. stoletja aktualni trojni in (pod)žanrsko pestri studijski blitzkrieg (iUno!, iDos!, iTre!) poslušati kot koncertno izhodišče in splošno preglednico, kaj smo do danes naredili in kam nas je to pripeljalo… In biti objektiven ter priznati tudi dobre strani Green Day in pop-punkovske struje kot celote, kar je poskušal povedati malce razširjen predgovor v njihov sobotni špil v Trstu, na katerega sem šel povsem neobremenjen in brez vsakršnih predsodkov. In se brez njih tudi vrnil. V bistvu mi je njihov hamletovski »imeti rad ali ne« pedigre po svoje celo subverzivno punkovsko privlačen, kot nekoč pri The Stranglers. V intenzivnih dveh urah sem se tako znašel med nekaj tisoč očividci adrenalinskega poklona mogočnih punkerskim prvakom s Pištolami na čelu kot tudi ponotranjenega rešpekta do zapuščine Jamesa Browna, Johnnyja Casha in The Kinks; ter bil presenečen nad privlačnostjo in spontano efektivnostjo (pretežno) triminutnih pesmi.

S pogom proti ploham

Kdor koli svoj prihod na oder napove z Blitzkrieg Bop (Ramones) in Il Buono, Il Brutto, Il Cattivo (Ennio Morricone) je pri meni »opravil« že pol posla. No, ne ravno, najprej so se morali pojaviti na odru, kar je bilo glede na zadnji dve izkušnji v Mestrah (neurje) in Bologni (pokvarjena tehtnica za…) predmet ugibanj in sproščanja morebitne jeze že dvakrat nategnjenih. Nekateri jim tretje priložnosti celo niso dali! Na srečo je stari pregovor obveljal in okrepljeni Green Day so med nalivom le začeli svojo revolucijo (99 Revolutions). Sprva je bilo ozvočenje sicer malce pretiho naravnano, kar orto fanov, ki znajo besedila (Know Your Enemy, Holiday, Boulevard of Broken Dreams) na pamet, pravzaprav ni zmotilo. V vseh trenutkih nastopa so greendayevci s pravo mero norosti nadzorovali koncert, ga po potrebi začinili s kakšnimi cirkusantskimi vložki ter napajali z energijo, ki je bila kot nalašč za skakanje in – pod večjimi odri – že davno pozabljeni pogo (St. Jimmy, Basket Case). Ti vložki so med pogostimi plohami v intervalih prišli še kako prav. Zagretih najstnikov (in nekaj njihovih staršev) te tako in tako niso motile … Njim je pač jasna njihova toplina in ekstravertirano oddajanje pozitivne energije, ki jo lahko vsak, tudi najbolj depresiven poslušalec, sprejme. Te je bil deležen tudi izbranec, ki ga je Billie Joe Armstrong povabil na oder, da je odpel in odmasturbiral Longview. Še pred tem so presenetili z razrezano Highway to Hell (AC/DC) ter pozneje v venček povezali (I Can't Get No) Satisfaction (The Rolling Stones) in Hey Jude (The Beatles). Prav ti potezi povesta največ, kaj znotraj rock'n'rolla predstavljajo Green Day – avtonomno in logično poglavje evolucije v glasbi, ki ne ponuja nič novega, temveč samo tisto, staro, vendar v devetdesetih letih 20. stoletja in v 21. stoletju. Še trojček American Idiot, Jesus of Suburbia in Brutal Love v edinem dodatku ter fin pop-punkovski koncert, a brez dolgoročnih posledic za »ta stare« punkerje, se je izpel.