Slovenski vrhovni sodniki podpirajo zlorabo prava

Seveda pa je jasno, da je Omerzu zaščiten in ga cehovski kolegi branijo, tako da bo verjetno še naprej grel svoj stolček na delovnem sodišču v Mariboru, vlekel visoko plačo in vehementno delil (ne)pravico (vse dokler ga ne bo narod fizično nagnal). Tudi vrhovni sodnik Aleksej Cvetko je pred kratkim v sklepu revizije, ki jo je podala Pef UM proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča, le slabo prepisal Omerzujevo sodbo. S svojim neizvirnim izdelkom (ko bi pokazal vsaj trohico inteligence) je pokazal, da se ni niti malo poglobil v zadevo in da je obseden z mehansko formalistično argumentacijo, pa naj bo še tako banalna. Jasno je tudi, da Omerzu in isti eksekucijski senat vrhovnega sodišča (Bloha, Lubinič, Debelak, Robnik) na tak način družno sodelujejo v vseh akademskih političnih eksekucijah zaposlenih, v zadnjih nekaj letih z UM, katere vodstvo je z zlorabo prava samovoljno odstranjevalo nezaželene. Kot papagajčki oziroma kot roboti zdaj zlorabo ponavljajo tudi v mojem primeru (in ne kot ljudje razuma, resnice in pravice). Niti na misel jim ni prišlo, da s tem še dodatno kršijo moje temeljne ustavne pravice do enakosti pred zakonom, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto, do učinkovitega pravnega sredstva, do sodnega varstva, do pravice do pritožbe proti odločbam nosilcev javnih pooblastil, varstva osebnega dostojanstva. Izničili so tudi pomen določbe 59. člena Zvis, »kjer je zakonodajalec izrecno predvidel tudi upravni spor zoper odločitve o izvolitvi v naziv. S tem je predvidel pravico posameznikov, da pred upravnim sodiščem uveljavljajo varstvo svojih ustavnih pravic in pravnih interesov prek presoje zakonitosti odločb tožene stranke. Takšno varstvo ne bi imelo pravega pomena, če delavec posledic nezakonite odločitve tožene stranke v postopku presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ne bi mogel uspešno uveljavljati« (sodba, 3. april 2012). Ker je VS ignoriralo to temeljno pravno dejstvo, je po logiki teh pravdarjev čisto vseeno, ali greš ali ne greš v tožbo z delodajalcem na UM zaradi nezakonitosti odpovedi, v vsakem primeru si obsojen na končni poraz. Če namreč moj (tožnikov) ponovno pridobljen naziv kot edini utemeljeni razlog odpovedi ne more učinkovati za nazaj, je vsak tožnikov trud zaman, saj nima nobenih pravnih možnosti že v samem začetku. Pravna in sodna pot postane tako popolnoma nesmiselna, saj je posameznik brez elementarnega pravnega varstva v odnosu do nosilcev javnih pooblastil in je v temelju skregana s pojmi prava in pravičnosti. Če lahko na koncu obvelja abstraktni, mehanični formalizem vrhovnega sodišča, ki ima pravico potolči vsa razumna dejstva in predhodno celovito življenjsko pravno argumentacijo upravnega in višjega sodišča (do katerih se vede sramotno poniževalno), potem je jasno kot beli dan, da ena najvišjih pravnih institucij v državi brez trohice slabe vesti podpira zlorabo prava in deluje v popolnem nasprotju s pravno varnostjo ljudi in načeli pravne države. Še več: sodniki sami zlorabljajo svojo moč nad posameznikom, ki nima družbene moči, ker jim to omogoča njihova imuniteta. Revizije, kot je ta, namreč kažejo na popolno zakrnelost in retardiranost vesti in razuma in vrhovni pravdarji s tem odlično potrjujejo, da je pravna država v Sloveniji resnično mrtva. Seveda pa ima nekdo od take zblojene, pravno mehanistične, formalistične in nepravične argumentacije korist. Nekdo, ki želi še naprej zlorabljati pravo za namene lastne nadvlade in moči, kot je to počelo tajkunsko vodstvo UM. Z vso osebno odgovornostjo torej trdim: slovenskemu sodstvu ni mogoče zaupati. Zdaj mi ostane le še pritožba na ustavno sodišče, ki mu po vsem tem tudi ne zaupam več, torej bo treba očitno začeti s prevodi materiala za evropsko sodišče za človekove pravice.