Najprej smo srečali 17-letnega Jana, ki se mu niti sanjalo ni, zakaj so se včeraj s šolo sprehajali okoli Ljubljane. »Športni dan imamo, ki je obvezen.« Na vprašanje, ali ve, kaj obeležujemo te dni, je odgovoril, da v njihovem programu ni zgodovine in da se v šoli niso pogovarjali o tem. A je hitri tečaj o okupaciji Ljubljane očitno zbudil njegove sive celice. »Ja, to sem pa že slišal nekje,« se je hitel opravičevati.
Bolj poučeni sta bili enajstletni Pija in Evita iz Osnovne šole Miška Kranjca. »Po tej poti hodimo zato, ker je bila tukaj žica. Postavili so jo leta 1936, se mi zdi, zato da ljudje niso mogli hodit noter in ven,« sta nam pojasnjevali. Pija se je spomnila, da je nekje slišala, da je marsikatero družino ta žica razdelila in se zaradi nje niso videli dve leti. Takrat je bila vojna. V šoli sicer še nimajo zgodovine, so se pa o tem pogovarjali pri spoznavanju družbe. Piji in Eviti se zdi pomembno, da poznamo zgodovino, ker ta vpliva tudi na sedanjost.
Tudi Žiga, Rok, Gal in njihovi sošolci iz četrtega a mislijo, da je pomembno poznati zgodovino. »Vedeti moramo, kaj se je dogajalo včasih, da znamo ceniti, kar imamo zdaj,« so modrovali. Čeprav bi najraje imeli po pet ur športne vzgoje vsak dan, se jim zdi, da to pravzaprav ne bi bilo dobro, ker se jim na tak način ne bi uspelo dovolj naučiti. O žici se za zdaj še niso učili, a so o tem nekje brali. »Najpomembneje je, da smo se 9. maja 1945 odločili, da ne bomo več pod Italijani. Zato imamo tudi praznik,« je blestel Žiga. Ko smo vprašali, na katero šolo hodijo, je najglasnejši zatulil: »Osnovna šola Maksa Pečarja!« »Narodnega heroja Maksa Pečarja!« ga je hitro popravil njegov dolgolasi kolega. »Ta nič ne ve.«
»Žica je bila zato, da ljudje niso pobegnili. Kdo jo je postavil tja? Hm, a so bili Rimljani?« je medtem streljal v prazno Matevž iz petega b. »Ne, niso bili, a ne? A so bili Hrvati?« »Ne, no, to je bilo med drugo svetovno vojno,« so ga popravile sošolke. »Takrat so tudi predore kopali, da so lahko zbežali ven.« Kolega Tjaš je pristavil: »Meni pa je dedi povedal, da so imeli takrat v kleti partizane in so jim dajali hrano in pomagali tistim, ki so bili bolni.«
Ko smo vprašali Reneja in Jureta iz drugega razreda, kaj je zdaj s to žico, sta nam pojasnila, da se v šoli tega sicer niso učili, da pa vseeno vesta, za kaj gre. »To pot imamo, da se spomnimo na žico, ki je obdajala Slovenijo. Ne, Ljubljano. Žico so pred dvema letoma postavili slovenski vojaki, da bi preprečili upornikom, da zavzamejo državo. Ali so bili partizani?« Kdo je pa potem odstranil ograjo? Rene pravi, da Janez Janša, Tjaš pa je menil, da slovenski vojaki.
Ob koseškem bajerju smo naleteli na skupino devetošolcev, ki so bili več kot pripravljeni debatirati o zgodovini in o sedanjosti. Kaj menite o delitvah na partizane in domobrance, ki so več desetletij po koncu vojne še vedno priljubljene, hitro izkoristimo priložnost. »Po eni strani je dobro, da se še vedno pogovarjamo o tem, ker ni v redu, da so takrat nekateri delovali proti Sloveniji. Po drugi pa je narobe, saj je minilo že toliko časa, da se nima več smisla prerekati,« je dejala Nika. »To ji je učiteljica povedala,« je bil nesramen Domen, ki je takoj napeljal debato na Jugoslavijo in na to, kako je Slovenija kot najbolj razvita subvencionirala obstoj drugih republik. Zdaj smo mi tisti, ki smo problematični, izzovem. »Vstop Slovenije v Evropsko unijo je bil itak napaka. EU nam hoče samo vse pokrast.« Pritegnil mu je tudi sošolec, a so ga drugi hitro utišali, češ, naj se potem vrne v Srbijo, od koder izvira njegova družina. »Si ti nor, tam je še huje. Kebab stane evro in pol, plače pa imajo tristo evrov.« Ko vprašam, s katere šole prihajajo, mi pojasnijo, da z Osnovne šole Franca Rozmana - Staneta. »To je narodni heroj, ampak mene zanima, kakšen heroj se to sam ubije z bombo!« Kolega mu z ironijo odvrne: »Ne, no, on se je poškodoval pri preizkušanju novega orožja.«
