Intervju s Polono Hercog: Ženski tenis vse bolj sledi moškemu

Polona Hercog je stara toliko kot slovenska samostojnost. Januarja je dopolnila 22 let. V svojem življenju je naredila veliko. Bila je že 35. igralka sveta v športu, v katerem je konkurenca ena največjih na svetu. O njej smo slišali, da je bila v preteklosti nepredvidljiva, muhasta... Morda. Sedanjost je drugačna. Za njena leta navdušujoča. Neverjetno je, kako zrelo Polona Hercog razmišlja pri 22 letih, kako se je mogoče z njo pogovarjati o vseh tabujih, kako je odločena, da se povzpne na ožji teniški vrh. Če bi njene vrstnice razmišljale podobno kot zmagovalka štirih turnirjev WTA (dva med posameznicami in dva med dvojicami), bi imeli v Sloveniji še mnogo več športnih uspehov. Polono Hercog v prihodnjih mesecih čakajo težki izzivi, pri katerih bo doživela številne »udarce« in preizkuse zrelosti. Na vse to je trenutno 127. igralka sveta pripravljena!

»Vedno sem se najbolj bala napačnih zdravniških diagnoz, ki znajo rehabilitacije precej podaljšati. Zapestje me je bolelo že lani. Verjela sem besedam, da bo krajša pavza pozdravila bolečino, da bom lahko nemoteno startala v novo sezono. Ni bilo tako. Bolečine so se spet pojavile in nisem mogla trenirati, kot bi si želela. Potovala sem od Belgije do Hrvaške, da bi izvedela, za kakšno poškodbo gre, da bi se začela zdraviti. Hodila sem na terapije in januarja sem pod blokado celo nastopila na odprtem prvenstvu Avstralije v Melbournu. Tedaj pa sem se odločila, da tako ne gre več naprej. Da je treba tetivo v zapestju, ki drsa čez kost, pozdraviti,« je ob srebanju kave razlagala Polona Hercog.

Do sedaj nisem vedela, kaj pomeni prava poškodba. Mislila sem, da sta dva poraza v nizu najslabše, kar se ti na športni poti lahko zgodi. A sem se sedaj prepričala, da je najhuje to, da ne moreš delati tistega, kar imaš rad, kar te veseli. Manjka mi pravi adrenalin pred tekmo. Vse skupaj jemljem tako, da se je poškodba morala zgoditi, da bo za nekaj zanesljivo dobro. Gotovo bom odslej bolj cenila obdobja, ko bom zdrava.

Pripravljena sem na trnovo pot. Iz porazov se bom skušala naučiti čim več. Glede na to, da v času poškodbe padam na svetovni lestvici (uvrstitev na lestvici profesionalnih teniških igralk bi lahko zamrznila, če bi napovedala vsaj polletno odsotnost s teniških igrišč, op.p.), se tudi zavedam, da na turnirjih ne bom več neposredno uvrščena na glavni turnir, da se bo treba prebiti skozi kvalifikacije. S tem se ne bom obremenjevala, saj vem, da sem sposobna premagovati izzive.

Se. Tenis je zelo zahteven šport, ki je hkrati zelo gledan. Igralke dajo veliko na svoj izgled. Upoštevati moramo tudi zahteve sponzorjev. Tudi sama sem začela veliko več delati za zunanjo podobo. Zgradili smo projekt, ki je bil oboževalcem in medijem všeč, in v tej smeri bomo delali še naprej. Ko sem bila najstnica, nisem razmišljala, da so te stvari v poslu pomembne. Sedaj vidim, da so zelo. Ob poškodbi sem imela nekoliko več časa, da sem se posvetila tudi pristnejšemu stiku z oboževalci. Veseli me, da trud ni bil zaman.

Seveda. To v teniškem svetu ni nič neobičajnega.

Me gotovo ne, se pa s tem precej bolj ukvarjate mediji. Sicer pa si ocene bolj delimo na turnirjih, ko se družimo na zabavah za igralce.

Na manjših turnirjih so tovrstne zabave bolj zaprtega tipa, na največjih turnirjih pa so bolj odprte. V Miamiju je denimo zabava večja in se je lahko udeležijo tudi ljudje, ki ne prihajajo iz teniškega sveta.

Tudi včasih. Še posebej če se dogajajo, ko si na turnirju že izpadel. Sicer ne. Ko sem denimo zmagala na Švedskem, se je proslavljanje malce zavleklo, saj je bila zabava po koncu turnirja.

Sem bolj žive narave... Morda sem na začetku, ko nekoga ne poznam, malce zadržana, kdaj slišim celo kakšen očitek, da sem nedostopna. Čutim energijo ljudi in ko nekoga začutim, se hitro odprem.

Strinjam se, da sodim med mlajše obetavne igralke. Sedaj, ko padam na svetovni lestvici, je nekaj igralk, ki so mlajše in višje rangirane od mene. Tri četrt najboljših igralk pa je starejših od mene. Trend doseganja uspehov se dviguje, saj z redkimi izjemami zmagujejo igralke, stare okoli 25 let in več. Vse pomembnejše so izkušnje in odlična fizična pripravljenost.

Že dolgo verjamem, da sem sposobna postati članica elitne skupine najboljše svetovne deseterice. Na poti do cilja sem naletela na ovire, ki se imenujejo poškodbe, a še vedno verjamem, da sem tega sposobna. Igram raznoliko, sem visoka, fizično dobro pripravljena in dovolj močna, da sem lahko konkurenčna najboljšim. Danes ni tako, da bi tri ali pet igralk izstopalo in bi bile vedno med najboljšimi, saj lahko najboljše preseneti tudi kakšna igralka, ki je na svetovni lestvici uvrščena nad 50. mestom.

Ženski tenis vse bolj sledi moškemu. Poglejte le primer Andyja Murrayja, ki je v zadnjem času dobil deset kilogramov mišic. Tudi ženske stremimo k tej praksi. Do uspehov ni več mogoče priti z vračanjem udarcev, temveč si je treba vsako točko priboriti, si jo zaslužiti. V sami tehniki udarcev se v zadnjih desetih letih ni spremenilo skoraj nič, medtem ko se je v psihološki in fizični pripravljenosti ogromno.

Tedaj sem mislila, da bo tema pogovora povsem druga. Nisem pričakovala »napada«, ki se je zgodil. Tedaj bi se morale težave rešiti na teniški zvezi, ne v javnosti. Interne zadeve se morajo reševati znotraj. Na koncu je vse skupaj izpadlo slaba reklama zame, teniško zvezo in ves slovenski tenis.

Strinjam se, da sem bila v preteklosti manj dosegljiva. Ob sebi nisem imela ljudi, ki bi skrbeli za mojo javno podobo. Sedaj jih imam. Pomaga mi Zoran Kofol, ki skrbi, da usklajujem obveznosti v Sloveniji. Je nekakšna podaljšana slovenska roka ameriške menedžerske agencije Octagon, s katero imam pogodbo. Razbremenila se je moja mama, saj je šlo v preteklosti veliko prek nje. Zavedam se, da je pojavljanje v javnosti za športnika plus. Če je pozitivno, je seveda še bolje. Z leti sem odrasla, dobila izkušnje, opazovala sem druge športnike in se od njih učila. Koga? Denimo Marijo Šarapovo ali Rogerja Federerja.

Našli smo skupno pot glede igranja ekipnih tekem za reprezentanco, čeprav se v zadnjem času zaradi poškodbe nisem udeleževala reprezentančnih akcij. Odkar je selektorica Tina Pisnik, se z njo občasno dobiva na kavi. Menim, da je prava oseba, da bo vse skupaj vodila. Upam, da se bo tako izkazalo tudi v praksi.

Že tretjo sezono imam stalno bivališče prijavljeno v Monaku. Razmere za delo so tam precej boljše. Lahko treniram na igriščih, kjer se vsako leto igra moški turnir serije masters. V Monaku imam v najemu stanovanje, izpolnjevati moram določene pogoje, za takšen korak pa se je odločilo že kar nekaj slovenskih športnikov.

Stroški so nedvomno zelo visoki. Če si jim kos, je odvisno od tega, na kako visoki ravni igraš tenis. To je del tveganja. Včasih se obrestuje, drugič ne. Zase lahko rečem, da sem združila dobro s koristnim.

Tega odgovora po mojem ne ve nihče. Največ je odvisno od tega, kakšno in kako številno ekipo imaš ob sebi. Večina ljudi vidi le znesek, ki ga zasluži športnik, in še to bruto. Ob sebi imam ves čas teniškega (Šved Mattias Arvidsson, op.p.) in kondicijskega trenerja (Hrvat Jure Šango, op.p.) ter fizioterapevta. Slednjega trenutno še iščem, saj ni lahko najti človeka, ki je mojster svojega poklica in lahko še potuje, saj imajo ponavadi uveljavljeni strokovnjaki svoje ordinacije in si težko privoščijo številna potovanja. Vse moram plačevati sama. Letalske vozovnice, prenočišča, prehrano... Javnost pozabi ali ne ve, kakšni so izdatki. Težko je preživeti na neki ravni, če želi imeti športnik ob sebi pravo ekipo.

Po mojem mnenju moraš biti vsaj pet let med najboljšimi 20 na svetu ali se uvrstiti med najboljšo deseterico.

V tenisu je zelo veliko dopinških kontrol. Na leto sem imela okoli 15 kontrol, petkrat so me obiskali na domu. Športnik mora biti zelo previden, kaj da v usta. Če si denimo prehlajen, moraš biti pozoren, da ne uporabiš kakšnega pršila, ki je na listi prepovedanih sredstev. Prav je, da se kršitelje preganja. Če se že gremo šport, naj bo ta zdrav, da smo lahko zgled ljudem. Vsak odmeven dopinški primer meče slabo luč na ves šport. Za kršitelje bi morale biti hujše kazni.

V veliko športih prihaja do istospolnih razmerij. Tenis ni izjema, do zvez pa prihaja tudi v ekipnih športih. Moje mnenje je, da je to nekaj povsem normalnega. Mislim, da istospolnih razmerij v športu ni nič več kot zunaj športa.

Spremljam jih, kolikor mi dopušča čas. Alpsko smučanje je bilo letos noro. Tudi smučarski skoki. Zimski športi so bili res uspešni. Osebnih stikov s športniki nimam. Vse pa zelo podpiram, saj si predstavljam, koliko je vsak posameznik vložil sredstev, da je uspel v svetovnem merilu.