Ne pozabite: pastir vodi in mora znati voditi ljudi (ne opic, ovc ali robotov). Zdajšnja demokracija ima pred preživetimi družbenimi sistemi (od različnih oblik monarhij do demokracij) samo to prednost, da vodilno osebo izvolijo vsi polnoletni državljani (ni imenovana ali izvoljena znotraj neke ekskluzivne skupine ljudi, ki si pridržuje pristojnost zastopati državljane). In kakor ni čreda sama od sebe še nikoli ničesar naredila, tudi človeška čreda, torej anarhičen družbeni red, nima nikakršne perspektive. Ellis Havelock pomenljivo izjavi: »Če želite ljudi voditi, jim morate obrniti hrbet.«
V eksperimentu na oddelku za psihologijo univerze Berkeley so oblikovali debatne skupinice s po tremi študenti. Enega od njih so brez kakršnih koli kriterijev imenovali za vodjo. Po pol ure debatiranja so vsaki skupinici prinesli po štiri kolačke. Najprej je vsakdo vzel po enega, nato pa je vodja skupinice, ne da bi kogar koli vprašal, vzel še četrti kolaček. Eksperiment je pokazal, da se mora človek, ki po kakršnem koli ključu postane vodja, nujno spremeniti. To je skoraj tako naravno kot na primer to, da mora človek jesti. Bodite sposobni ločiti: taka je narava človeka, nujno in naravno je, da se človek spremeni – vendar pa nikakor ni rečeno, da je to dobrodošlo in da moramo takšno spremembo sprejeti ali oprostiti. Razumeti torej, ne pa oprostiti! Ves naš napor je usmerjen prav v to, da negativne učinke spremembe zmanjšamo. Zato smo izumili demokracijo (in mandate oziroma časovno omejitev), proteste (v srednjem veku so bili to kmečki punti), kritiziranje in opominjanje oblastnika na moralo (po medijih ali na različnih sestankih), zato smo v SFRJ imeli delegatski sistem, zato si nekateri domišljajo, da lahko vladavina prava (pravna država) ta problem reši. Z vsemi temi ukrepi lahko opisane negativne posledice nekoliko zmanjšamo ali omejimo. V končni fazi pa so zgolj blažev žegen. Seveda leti vse opisano v enaki meri na vse oblastnike: če jih je več in so ekipa, potem recimo na ministre, parlamentarce, organe pregona, sodstvo…
Edina smiselna rešitev je tista na dolgi rok. Vsem teoretikom in protestnikom pa kakor da je samo do tega, da »preveslajo« svoj mandat (spet čisto primitivno človeško iščejo rešitev v okviru časovnega trajanja, še raje pa bi iznašli kakšno hitro), nočejo pa videti dolgoročne rešitve. Srčika te je samo in zgolj v tem, da je baza, iz katere črpamo naše »pastirje«, takšna, da je vsak njen sestavni del (vsak človek) odgovoren in pošten. Bistven je torej vzgojno-izobraževalni sistem. Osebnost se vendarle izgrajuje predvsem v otroštvu. Ne pa tako kakor danes, ko pustite otroke rasti kot plevel, odraslim pa dajete potuho, da se lahko skrivajo za anonimnostjo. In to je za vas potem demokracija. Saj nimate pojma, kaj je to. Obvezno mora imeti oba konca: na enem vsakovrstne svoboščine, na drugem pa odgovornosti (predvsem pred drugimi).
Uroš Blatnik, Ljubljana
