Romana Jordan:

»Menim, da politika Evropske unije ni in nikoli ni bila le varčevalna. V prvi vrsti je politika EU namreč razvojno naravnana ter spodbuja konkurenčnosti evropskega gospodarstva z vlaganji v znanje in inovacije. V času krize se na ravni EU tem elementom namenja še toliko večjo pozornost. Zaradi finančne krize pa je trenutni poudarek tudi na izvajanju obljub na finančnem področju. Vodilo na evropski ravni je, da porabimo izključno toliko, kot proizvedemo. Prizadevanje za boljšo finančno disciplino Unije in držav članic namreč pomeni tudi dvig verodostojnosti in lažje pridobivanje finančnih sredstev za izvajanje projektov.

V času krize smo vsak trenutek postavljeni pred dilemo. Prva možnost je, da zdaj danes in jutri malo bolj zategnemo pasove, se odrečemo nekaterim pravicam in s tem oživimo naše gospodarstvo ter ga na dolgi rok pripeljemo iz krize. Druga možnost pa je, da še nekaj časa živimo kot smo doslej, na podlagi zadolževanja, kasneje pa bomo primorani sprejeti ukrepe, ki bodo še mnogo hujši od sedaj načrtovanih.«

Mojca Kleva Kekuš:

»Varčevalni ukrepi so se izkazali kot nezadostni. Po letu in pol izvajanja varčevalnih ukrepov se je namreč izkazalo, da so neustrezni, ne prinašajo gospodarske rasti ter slabšajo socialno sliko v državah, ki so jih že sprejele. Zdaj smo na točki, kjer so se celo zagovorniki skrajne varčevalne strogosti, ki so trdili, da lahko le z varčevalnimi ukrepi povečamo zaupanje vlagateljev in pospešimo rast, izgubili svojo vero. Dokazov o ekspanzivnih učinkih fiskalne strogosti ni. Namesto tega imamo zdaj široko paleto strokovnega znanja in dokazov, ki kažejo, da v okoliščinah, ko je bančni sektor disfunkcionalen in strah pred tveganjem izredno visok, je varčevalna strogost le pot do stagnacije. Nujno je zato potrebno opustiti moto 'strogost in varčevanje za vsako ceno'.

Menim, da so protesti proti varčevalnim ukrepom legitimni in jih podpiram. Ljudje morajo imeti pravico izraziti svoje mnenje. Evropski voditelji so razumeli, da je treba proračune sanirati. Jasno je tudi, da so strukturne spremembe v večini držav članic prepotrebne. Glavno sporočilo je, da ne želimo le strogega varčevanja brez politike za gospodarsko rast. To je razumel celo Mednarodni denarni sklad, ki je priznal, da so bili varčevalni ukrepi prestrogi, časa za implementacijo pa premalo.«

Ivo Vajgl:

»Varčevalna politika, za katero ser zavzema Evropska komisija, je poskus poenotenja na minimalnem skupnem imenovalcu, ki pravi, da je varčevati bolj koristno kot zapravljati. To načelo je , seveda, veliko bolj uporabno v gospodinjstvih, kot v državah, ki morajo razen (mikroekonomskega)  razmisleka, da mora mesečni obračun izdatkov in prejemkov biti uravnotežen, proizvesti še (makroekonomske) odločitve, ki zagotavljajo pravo in možno stopnjo gospodarske rasti, torej zaposlovanja, investicij. Danes je očitno - to trdijo vseskozi ameriški ekonomisti - da samo varčevanje makroekonomskih ciljev  ne podpira.

Protestnike, ki jih je na cesto pripeljala stiska, nezaposlenost, pomanjkanje perspektive, prezadolženost in podobni motivi, povsem razumem in podpiram. Nekoliko drugače gledam na protestnike, ki nastopajo s parolami, da je treba zavreči parlamentarno demokracijo, zavreči vse, kar so delale generacije politikov doslej, »ker so vsi lopovi, skorumpiranci, lažnivci« in podobno. Ni dvoma, da evropska politika - in Slovenija pri tem ni izjema - zahteva temeljito prevetritev in jasno vzpostavljeno etično osnovo. Ta politika se je formirala v času stalnega napredka in rasti in za krizne razmere ne najde pravih odgovorov. Ni slabo, da pri tem čuti pritisk nezadovoljnih.«