Kardinali ne bi mogli bolj presenetiti. Ko je kardinal protodiakon Turan z balkona bazilike sv. Petra oznanil ime novega papeža, je za hip vzelo dar govora tudi neuničljivim italijanskim kolegom. Novinar italijanskega RAI se je ozrl v balkon, kot da ne bi dobro slišal, množica pa je za droben hip obnemela. A kardinal protodiakon Turan je bil jasen: »Habemus papam, Jorge Mario Bergoglio. Papež Frančišek.«
A papež z imenom, ki se rima na ponos (po italijansko orgoglio) in »papabile« zgolj na seznamih z najmanj 15 imeni, v resnici ni bil tako veliko presenečenje. Da ga kolegi kardinali visoko cenijo, je spoznal že leta 2005, ko je na tajnem glasovanju dobil kar 40 glasov, a ga je nato premagal Joseph Ratzinger, Bergoglio je bil tedaj kandidat (pogojno rečeno) zmernejše struje, zbrane okoli kardinala Martinija. Kot trdijo poučeni, je bil tedaj skoraj vesel, da ni zmagal, in je svoje glasove menda ponudil Ratzingerju. Kako mu je bilo včeraj v sobi solza – to je tista soba, v kateri si papeži slečejo rdeče in nadenejo belo oblačilo – ni in ne bo znano, a njegov obraz v prvem planu na velikih ekranih, razpostavljenih po trgu, je tako zelo spominjal na papeža v znanem italijanskem filmu Habemus papam, da je mnoge stisnilo pri srcu. »Povero papa (ubogi papež),« je bolj zase rekla gospa ob meni. In mu nato navdušeno zaploskala.
Takojšnje točke si je papež Frančišek pridobil tudi s svojimi prvimi besedami. »Bratje in sestre, dober večer,« je pozdravil morje ljudi globoko pod seboj in jih nato poprosil, naj tudi oni pomolijo zanj.
Presenečenje tudi za poznavalce
Kardinali so najbrž presenetili tudi sami sebe, je izbiro komentiral dolgoletni vodja slovenskega uredništva Radia Vatikan Janez Sraka. Po drugi strani, meni Sraka, pa je ta izbira, ki je velika novost za vse človeštvo, logična, saj je novi papež Frančišek izredno duhoven mož. »Duhovnike in vernike bo povedel v duhovni prostor osebne vere in vere Cerkve. Pričakujemo lahko tudi, da bo papež Frančišek dal velik poudarek na teološko dejstvo, da se mora Cerkev reformirati sama v sebi, ker samo tako najde svojo moč za pričevanje v času, kjer vrši delo odrešenja.« Na tak način, razmišlja Janez Sraka, bo Cerkev najbolj učinkovito odgovorila na izziv sekularizacije, modernega ateizma, na krik po pravičnosti in na človekovo zapiranje vase. Sraka dodaja, da so kardinali z izvolitvijo kardinal iz Latinske Amerike priznali, da je obnova Cerkve na zeleni celini kažipot za Cerkev po vsem svetu, in obenem sporočili, da njegova izvolitev pomeni tudi dokončen zaton teologije osvoboditve, »kakor so si jo zamislili leta 1953 na sedežu KGB v Moskvi«.
Tudi za patra Branka Cestnika je izvolitev kardinala Bergoglia za papeža veliko presenečenje. »Vemo, da je bil na prejšnjem konklavu protikandidat Ratzingerju, vendar smo ga tokrat pričakovali bolj kot nekoga, ki bo lahko imel precejšen vpliv na izvolitev novega papeža, nikakor pa ga nismo uvrščali med papabile. Znova se je torej pokazal 'fenomen konklava'.« Kot pravi Cestnik, je konklave narejen tako, da sproži med kardinali čisto svojsko dinamiko, ko se enkrat zaprejo duri in slednji ostanejo odrezani od sveta. »To je dinamika, katere poteka ni mogoče predvidevati, ker je mešanica razmišljanja, bojevanja skupin, lobiranja, molitve, mistike, navdiha. Skratka, zdaj je tudi laiku in nekatoličanu jasno, zakaj katoličani pravimo, da papeža izvoli Sveti duh.«
Papež za reveže
In kaj bo prinesel papež Frančišek? »Na balkonu sv. Petra smo ob njegovem prvem Urbi et orbi videli nekaj, lahko rečem, osupljivega.
»Bratje in sestre, dober večer!« so bile njegove prve besede. Bližina, preprostost, dobrota. Zelo spominja na preprostega, a izjemno reformnega papeža Janeza XXIII. Po mnenju patra Cestnika se uresničuje napoved kardinala Barbarina (Lyon, Francija), ki je prejšnji teden dejal: »Vse to nam daje misliti, da bo naslednji papež bolj svoboden in da bo lahko delal, kot mu bo všeč, na svoj način. Morda ne bo gigant, kot je bil Wojtyla, ali teolog kot Ratzinger. Vendar bo imel pravico biti takšen, kot je, ker ga tudi nihče ne bo preveč primerjal s prejšnjimi.«
Pater Cestnik opozarja še na eno veliko novost. »Gesta, da najprej ljudstvo moli in blagoslavlja novega papeža in šele nato novi papež blagoslovi ljudstvo, je za rimsko sakralno tempeljsko tradicijo največji šok. Ne vem, kako si bo kurija s svojimi ceremonierji in s svojo visoko gospodo opomogla od tega? Po obrazih bližnjih prelatov sodeč ne najbolje.« Ta gesta je za Cestnika večja novost kot dejstvo, da novi papež prihaja iz Južne Amerike in da je jezuit. »Papež je sestopil iz objema angelske glorije in se dal v roke ljudem, če povemo po domače. Tu vidimo možno odločno vrnitev k nauku 2. vatikanskega koncila o Cerkvi kot o Božjem ljudstvu ter k osrednji vlogi laikov.«
O možni reformni drži papeža Frančiška daje misliti tudi dejstvo, da je z balkona ves čas nagovarjal vernike iz rimske škofije. Njegove besede, razmišlja pater, niso bile namenjene toliko svetu (Orbi) kot mestu (Urbi). »V tem lahko razberemo napoved decentralizacije. Papež bo poskušal najprej biti rimski škof, kar je njegova izvorna služba. In kot rimski škof bo v ljubezni služil vsem drugim škofom, škofijam, planetarnemu katolištvu. Kar je v teoriji sicer vedno veljalo, v praksi pa je rimski škof največkrat bolj vladal kot služil drugim škofom. In kadar sam ni bil nagnjen k pretirani oblasti nad drugimi škofi, je zato to oblast s toliko večjim veseljem vršila kurija. Z novim papežem pa se spet najavlja nauk 2. vatikanskega koncila o kolegialnosti škofov.«
Je torej od mrtvih vstala reformna smer, ki si jo toliko ljudi želi zaradi mnogih spolnih škandalov in stanja v rimski kuriji? Se bo v agendo Cerkve vrnila znamenita »odločitev za uboge«, ki smo jo spremenili v peto kolo naše pastorale in v teološki okrasek? Je oblastiželjnost izgubila, zmagali pa sta uboštvo in skromnost? Cestnik je optimist. »Ne nazadnje pravijo, da je papežev program zapisan v njegovem imenu. Tokrat je to ime Frančišek; ime ubožca, preproste in predane duše iz Assisija, ki je brez pomoči denarja ali posvetne moči spreminjal Cerkev od znotraj.«
