Znameniti večurni govori in pogovori v torek preminulega Huga Chaveza bi bili brez tovrstne elektrifikacije države blebetanje v prazno, tako pa je lahko prislovično vznesen retorik idejo »socializma 21. stoletja« prek nadzorovanih elektronskih medijev vsajal v ušesa tistim, ki so ga kot prvotnega pučista legitimirali za trikrat demokratično izvoljenega venezuelskega predsednika. Kot tak je v minulih 14 letih spremenil politično podobo svoje države, a tudi celotne Latinske Amerike, zato njegova smrt pomeni prelomnico v življenju te celine, katere razsežnosti niso enostavno predvidljive. Obveljal je za zapleteno osebnost, ki je doma in na tujem pri enih vzbujal občudovanje in pri drugih celo sovraštvo, v resnici pa so ga determinirali čas in razmere, v katerih se je kot nekdanji vojak politično oblikoval v treh desetletjih. Iz poplave ocenjevanja Chavezove dediščine velja izluščiti mnenje bivšega ameriškega predsednika Jimmyja Carterja, ki se »z metodami njegove vladavine velikokrat ni strinjal«, ni pa »nikoli dvomil, da je Hugo Chavez predan izboljšanju življenja milijonov sodržavljanov« in bo »ostal v spominu zaradi odločnega zavzemanja za avtonomijo in suverenost latinskoameriških vlad«.
Zdajšnji ameriški predsednik Obama je bil povedno suhoparen. »Ko Venezuela začenja novo poglavje v svoji zgodovini, ostajajo ZDA zavezane politikam, ki promovirajo demokratična načela, vladavino prava in spoštovanje človekovih pravic,« so sporočili iz Bele hiše, skupaj z izrazi podpore venezuelskemu ljudstvu, pri čemer ni jasno, ali tistemu, ki je Chaveza volilo, ali onemu, ki ga je leta 2002 ob vidnem navdušenju (tudi sodelovanju?) Busheve administracije skušalo zrušiti z državnim udarom. Nobenega dvoma ni, da je ta radikaliziral Chavezovo nasprotovanje ameriškemu pometanju po Južni Ameriki v jasno sovraštvo.
Kontroverzni ameriški režiser Oliver Stone je ob rob dokumentarcu iz leta 2009, naslovljenem South of the Border, opisal srečanje s Chavezom. »Kot se pogosto dogaja, človek, ki sem ga spoznal, ni možakar, o katerem sem bral ali slišal v ameriških medijih,« je komentiral njegovo demonizirano podobo, ki je bila »nevarnejša od bin Ladna«. V nekaj dneh bo že mogoče ocenjevati, ali bodo ZDA »z veliko nogo« stopile v Venezuelo. Volitve novega predsednika morajo biti izvedene v 30 dneh, torej še v čustveno nabitem ozračju resda ne nepričakovane izgube karizmatičnega državnega voditelja, ki si je izbral naslednika v človeku iz ljudstva. Petdesetletni Nicolas Manduro, nekdanji šofer avtobusa, od leta 2006 zunanji minister in od lani podpredsednik, je zvest privrženec bolivarske revolucije, ki ustreza tistim Venezuelcem, ki vzklikajo »po Chavezu Chavez«. Da so ti v večini, je posredno priznal bivši Chavezov in zdaj verjetni Mandurov protikandidat Henrique Capriles, ki Washingtonu ni povsem po meri, a pošilja zdajšnjo social(istič)no preobrazbo na smetišče zgodovine. Smer ameriškega vetra pri tem bo vsej Latinski Ameriki kazala, kam bo odplul Chavezov duh.
