Predsednik stranke Zares Pavle Gantar je ob tem dejstvu tvitnil: »Mesne kroglice? Hm, dobro, ampak Ikeinega regala iz telečjih kosti pa ne bi prenesel!« Igorja Vojtica, predavatelja za področje varne hrane na mariborski kmetijski fakulteti, bližnjice, ki jih z mislijo na dobiček ubirajo nekateri svetovni proizvajalci hrane, ne presenečajo. »Logika kapitala narekuje, da mora nosilec dejavnosti zmanjševati stroške, po drugi strani pa mora zagotavljati varnost hrane. To je zanj shizofreni položaj. In vse prehranske afere, ki se dogajajo po Evropi, so posledica tega vgrajenega konflikta. Nosilec dejavnosti pluje kot ladjica na nemirnem morju: enkrat malce bolj levo, k varnosti, če so stroški previsoki, pa ga premetava na stran kapitala in dobička. Če hočemo imeti sistem, kakršnega ima EU danes, bomo vedno imeli afere, saj so vgrajene v bistvo neoliberalnega sistema varne hrane,« je pred časom v pogovoru za naš časopis ugotovil Vojtic.
Afera na afero
Predsednik veterinarske zbornice Borut Zemljič poudarja, da zakonodaja EU od proizvajalcev resda zahteva, da sami pazijo na svojo proizvodnjo, vendar v isti sapi ugotavlja, da interes kapitala sledi logiki etike samo tako dolgo, dokler ta etika, torej skrb za zdravje ljudi in živali, ne stane preveč.
Ponazorimo Vojtičeve in Zemljičeve besede z nekaj primeri iz prakse. Vso Evropo in kasneje še domala ves svet je od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja dolgo časa zaposlovala delodajalka z imenom BSE oziroma bolezen norih krav. Zaradi nje so morali pokončati na milijone glav govedi, v prerani grob je spravila tudi nekaj deset ljudi. Zakaj? Ker je nekdo pri toplotni obdelavi živalskih odpadkov zaradi zmanjšanja stroškov znižal temperaturo obdelave in so krave, ki so jedle te odpadke, predelane v mesno-kostno moko, posledično »ponorele«.
Nadaljujmo: leta 1999 so v belgijskih piščancih odkrili strup dioksin, saj naj bi se živali okužile z odpadnimi industrijskimi olji. Leta 2004 so dioksin našli tudi v živalski krmi na Nizozemskem, nato v irskem prašičjem mesu, ker je bila krma za prehrano živali zastrupljena z industrijskim oljem. Dioksin je zamajal tudi italijansko živilsko industrijo, saj so ga odkrili v bivoljem mleku, iz katerega proizvajajo priljubljeni sir mocarela. Nazadnje je dioksinska afera izbruhnila leta 2011 v Nemčiji, spet zato, ker so maščobam za živalsko krmo dodajali maščobne kisline, namenjene za tehnično uporabo. Istega leta je Evropo zamajala še afera zaradi bakterije E-coli, zaradi česar so se evropski pridelovalci kumar, paradižnika in drugih plodov obmetavali z njimi, saj so jim potrošniki obrnili hrbet in jih niti zastonj niso marali.
Strup aflatoksin, ki je posledica plesnive krme za živali, postaja že skoraj stalnica v evropskem mleku, nedavno so v Nemčiji razkrili, da nekateri proizvajalci jajca prodajajo kot bio, čeprav izvirajo iz utesnjene baterijske reje. Afera vseh afer v zadnjem mesecu pa je tista s konjskim mesom, ki je v mnogih sestavljenih živilih iz za zdaj še neznanih razlogov in nagibov nadomestilo govedino, ne da bi proizvajalci to zapisali na deklaraciji. Tako je govedina, kot je navedla novinarska kolegica z Dela Zorana Baković, v Evropi postala sinonim za konjsko meso.
Konjetina je govedino skrivaj nadomestila v številnih sestavljenih živilih – od lazanj, tortelinov, hamburgerjev, klobas... – ki so naprodaj po vsej Evropi in tudi zunaj nje, zato so vse države članice EU dobile nalogo, da z metodo DNK preverijo, ali so tudi pri njih naprodaj sestavljena živila, ki namesto govedine vsebujejo konjsko meso. Dva »obogatena« izdelka (lazanjo hrvaškega dobavitelja Ledo, ki so jo proizvedli v Luksemburgu, in torteline, proizvedene v Liechtensteinu za Spar Slovenija) so inšpektorji za varno hrano odkrili tudi na slovenskih trgovskih policah. Odvzeli so 58 vzorcev sestavljenih živil, ki vsebujejo mleto meso, deklarirano kot goveje, in najprej laboratorijsko preverili, ali vsebujejo tudi konjsko meso, čeprav na izdelkih ni navedeno. Dva vzorca sta bila, kot rečeno, pozitivna, ko bodo v laboratoriju nacionalnega veterinarskega inštituta dobili potrjeno veljavnost metode za določanje morebitne vsebnosti fenilbutazona v konjskem mesu, bodo preverili še to. Gre namreč za sestavino, ki jo vsebujejo zelo učinkovita zdravila proti vnetju. Uporaba teh zdravil je pri športnih konjih sicer dovoljena, vendar te živali ne smejo nikoli zaiti v prehransko verigo ljudi, saj lahko ta snov pri človeku izzove krvne motnje.
Britanski okoljski minister Owen Patterson v aferi »konjsko meso« govori o mednarodni kriminalni zaroti, saj obstajajo sumi, da bi lahko v prehrani ljudi končalo meso odsluženih in športnih konj, ki se tam nikakor ne bi smelo znajti, zato evropske države vsa sporna sestavljena živila, ki poleg govedine vsebujejo tudi konjetino, izločajo iz prodaje. To pa ni všeč nemškemu ministru za razvoj Dirku Nieblu, ki je predlagal, da bi sporne izdelke s konjskim mesom razdelili med reveže. Njegov predlog je izzval zgražanje številnih, tudi Vide Čadonič Špelič, namestnice vršilca dolžnosti direktorja slovenske uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. »Kako mu lahko pade na pamet kaj takega; če si reven, lahko poješ vse?« se sprašuje.
»Spet težijo«
Sicer pa Čadonič Špeličeva pravi, da približno mesec dni po izbruhu afere s konjskim mesom evropska komisija ni še nič bliže uradni ugotovitvi, zakaj naj bi ga dodajali govejemu. Obstajajo le ugibanja. Komisija je takoj sporočila, da gre za prevaro. S tem je skušala potrošnike pomiriti, da varnost hrane ni ogrožena. Evropska komisija se je zelo hitro odzvala tudi z denarno pomočjo državam članicam pri stroških testiranja živil. »Kaže, da se zavedajo, da je zaupanje potrošnikov zelo omajano,« ugotavlja naša sogovornica. Po njeni oceni so prevare pri proizvodnji hrane mogoče zato, ker je evropski trg odprt in lahko živila po vsej stari celini potujejo le s komercialnim spričevalom (včasih jih je moral spremljati veterinarski dokument), poleg tega so želje proizvajalcev hrane po dobičkih zelo velike.
»Do vstopa Slovenije v EU smo uradni veterinarji tedensko, včasih tudi dnevno obiskovali obrate za predelavo mesa, odkar velja enoten evropski higienski paket, se nadzor izvaja na podlagi ocene tveganja, ki pa je magična besedna zveza. V analizo tveganja namreč ni mogoče vgraditi pohlepa po dobičku in večje ali manjše odgovornosti lastnika. Tisti, ki vodi proizvodnjo, je med tnalom in nakovalom, saj lastnik od njega zahteva čim večji dobiček, potrošniki pa varno hrano. In priložnost dela tatu, sploh v času krize, zato uradnega nadzora ni nikoli dovolj,« je prepričana Čadonič Špeličeva.
Matjaž Guček, vodja sektorja za varno hrano, krmo in zdravila na upravi za varno hrano, meni, da bi moral biti uradni nadzor nad proizvajalci hrane tak, da bi se ti ob vsakem prihodu veterinarjev vprašali: »So že spet tukaj in nam težijo?« Guček opozori, da na območju EU živi okoli 500 milijonov ljudi, ki potrebujejo ogromne količine hrane. Tako neka pošiljka mesa ali drugega živila s komercialnimi dokumenti v treh dneh prepotuje vso Evropo. S tem poslom se ukvarjajo trgovci in posredniki, zato tudi Guček ugotavlja, da so proizvajalci hrane izpostavljeni izjemno velikemu pritisku. »Na eni strani jim zakonodaja nalaga odgovornost za tisto, kar proizvedejo, na drugi strani se morajo boriti na trgu. To sta dve nasprotujoči si načeli, ki jima morajo slediti. Ljudje pa smo, kakršni smo, zato bi moral uradni nadzor dobiti večji pomen,« ocenjuje Guček.
