Tokrat ne gre za to. Pisati o novinarstvu je danes težko, ker ga postavlja v nenaravni položaj. Ker se moramo novinarji, namesto da bi napadali nosilce vpliva in moči, braniti pred tem, kdo da smo, ne pa, kaj počnemo. Ker se tudi po dveh desetletjih uradno demokratičnega sistema lajež »psov čuvajev« pri opozarjanju na nepravilnosti vedno bolj dojema kot motenje javnega reda in miru, ne pa kot dodatna varovalka pred zlorabami oblasti. Ker velja resno in kvalitetno novinarstvo v sektaško razdeljeni družbi za tujek, s katerim nihče ne ve, kaj početi.
»Novinarji, kolikokrat ste z lažmi in podtikanji prizadeli Janšo?« Vsaj na videz dramatični naslov javnega pisma, ki ga je pred dnevi objavil teolog Janez Juhant, ne bi mogel bolje nakazovati težav, ki jim ima slovenska družba pri razumevanju vloge in statusa novinarstva. Pri tem razumevanju sveta dileme ni. Na strani Dobrega in Dostojanstvenega so oblastniki, ki jim v hrbet skačejo novinarji, željni le »medijskega obračunavanja«, ki se je v zgodovini končalo s »tragedijami žrtev«, in uničevanja državniške integritete. Pozabite na tehtno razpravo o slabih praksah ali konkretnih prispevkih, saj je krivda novinarjev kolektivna. V teatru shizofrenega absurda ljudje, ki obvladujejo izvršno oblast, državna podjetja in represivni aparat, veljajo za šibkejše, moč pa imajo v rokah ljudje s službami za določen čas ali honorarnimi prejemki. Ki nimajo bratov ali prijateljskih podjetij, pri katerih bi si izposojali večje vsote denarja, in ki pod pojmom »nepojasnjena gotovina« poznajo le kovance, ki so jih našli v avtomatu za kavo.
A domači politični »mainstream« je pravila igre za novinarstvo že zdavnaj določil. V areni so karte na tribunah na voljo le za navijače, vsi preostali tako ali drugače nastopamo v ringu: z »levimi« ali »desnimi« pridevniki. Vsak, ki napiše nekaj, kar ni prepis sporočila za javnost, sešteje ena in ena ali le zastavi neprijetno vprašanje, bo dobil »svoje«: morda le čivk vladnega piarovca, popravek na štirih tipkanih straneh, »kompromat«, tožbo ali – če bo imel res srečo – celo kolumno, financirano z denarjem državnega podjetja. Tempo brutalno in neusmiljeno diktira politična desnica, pri čemer so očitno tudi na nekoč – a že zdavnaj ne več – medijsko absolutno dominantni levici že pred časom brez težav posvojili nekatere njene izume, recimo pravico do popravka.
Kaj lahko torej novinarstvo sploh počne v družbi, ki se je med sabo že zdavnaj pozabila pogovarjati? Kaj je smisel mukotrpnega, večdnevnega odkrivanja neprijetnih dejstev, ki lahko, zložena drugo za drugim, razkrijejo poprej skrite »črpalke« davkoplačevalskega denarja? Kako sploh nadzorovati oblast, ki se ne brani zgolj z zanikanjem in »spini«, ampak z organiziranim zbiranjem množice somišljenikov ter kazanjem s prstom na nadzorne institucije in novinarje kot izpostave mračnih sil? Kako zagotavljati higien(ičn)o(st) okolja, kjer je dialog zamenjalo obmetavanje z blatom?
Odgovor na ta vprašanja je pravzaprav preprost: novinarstvo se mora vedno znova vračati k temeljem. Se opominjati, da so na drugi strani nosilci javnih (!) funkcij. Javno ponavljati, da je dolžnost novinarjev razkrivanje zgodb, ki jih nosilci kapitalske in politične moči želijo prikriti, in da razvitih demokracij ne bi bilo brez resnega novinarstva. Kdor ve, kam gre, se ne sme ozirati na vsakega psa, ki laja nanj ob cesti, pravi pregovor. Vsaka megla demagogije in preusmerjanja pozornosti se enkrat razkadi, besede na papirju pa ostajajo.
