Seveda vem, da se Američani in še kdo vozijo do službe tudi po dve uri in več, toda sprašujem se kot podjetnica in poslovna ženska, ali je to racionalno in tuhtam, kako bi lahko ta čas še bolj učinkovito uporabila. Ko je v igri (le) 25 minut, je to še znosno, ko pa se kaj nenavadnega pripeti v prometu in v njem obtičiš uro ali več, pa se človek res vpraša, ali ne bi raje delal od doma. Kolega Marko je to lepo povedal na eni izmed naših kadrovskih srečanj: "Medtem ko izgubljam dragoceni čas za oblačenje, urejanje ter vožnjo v službi, bi lahko doma v spodnjicah ustvaril dodano vrednost celotnega delovnika". Na nek način se z njim strinjam in pomislim, kako ljudje izrabljamo čas in kako bi ga lahko izrabljali bolj učinkovito.

S temi mislimi začnem delovni dan ter sestanek z dolgoletnim poslovnim partnerjem. Po naključju, čeravno verjamem, da naključij ni, ampak je vse prej »na ključ«, razmišljava o modelu e-izobraževanja. Čeravno to ni bila osrednja točka sestanka, zapadeva v debato o prednostih in slabostih tega modela in Jure od nekod čudežno privleče celo kratko predstavitev enega izmed modelov e-izobraževanja. V Sloveniji si e-izobraževanje le počasi utira pot. Strinjam se, da model prinaša marsikatero prednost, zlasti prihranek časa in denarja, pa tudi časovno neodvisnost – izobražujemo se torej takrat, ko imamo čas in še bi lahko naštevali. V praksi se je izkazalo, da se je e-izobraževanje pogojno prijelo le na področju zakonsko predpisanih izobraževalnih vsebin, kot je varnost in zdravje pri delu, higienski minimum… in si precej počasi utira pot na druga področja, zlasti na področja mehkih veščin in področja vsebin za osebni razvoj.

Tudi generacijske razlike kajpak obstajajo, medtem, ko starejši niso preveč navdušeni nad to inovacijo, je mlajši generaciji to že zapisano v DNKju. Narobe svet, če se namreč vprašamo, kdo več pridobi in kdo več izgubi z e-izobraževanjem je namreč situacija ravno obratna. Mlajši, ki še kako potrebujejo razviti kompetence komunikacije in sodelovanja, prisegajo na e-učenje, ki dokazano siromaši prej omenjene kompetence, starejši ki bi tako pridobili na področju učenja informacijskih tehnologij, pa se temu izogibajo. Ob tem pomislim na učinkovitost neposrednega in e-izobraževanja. Le 7 odstotkov sporočila prenesemo s pomočjo (zapisanih) besed, ki so glavno komunikacijsko orodje e-izobraževanja, 43% s pomočjo glasu, torej tona ter 55 s pomočjo neverbalne komunikacije. Jure me prepričuje, da se tako glas kot neverbalna govorica odlično integrirani v e-izobraževanje s pomočjo video posnetkov ali predvajanja predavateljevega nastopa v živo. Tehnika res nezadržno napreduje. Skoraj me je prepričal, toda tudi sama kdaj predavam (ne le udeležujem) v sistemu e-learninga in vem, da občutek ni nič kaj prijeten. Ni povezanosti, ni čutiti »energetskega polja«. Zdrznem se, ko zaslišim odmev lastnega vprašanja, ki ga zastavim Juretu: Bi vzgajal svojega otroka le po e-pošti? Skratka nekaj me hudo moti, nekaj manjka… Cel dan razmišljam o tem; e-izobraževanje predstavlja moj poslovni izziv, toda z dodatkom nečesa revolucionarnega… Le kaj je tisto?

Od tuhtanja ter razmišljanja o novih projektov me strezni ura. Do poldneva si vsak dan načrtujem opraviti pomembne in nujne naloge, danes pa je ura že skorajda 11.

Pregledam poročilo dijakinje Barbare o delovni praksi. Nisem povsem zadovoljna, zato predlagam nekaj popravkov.

Takoj za tem začnem s pogajanji za pridobitev dodatnih poslovnih prostorov. 50 kv. m bomo potrebovali. Zinka mi razkaže prostore, ki smo mi všeč. V mislih jih že urejam, kajpak ne pokažem pretiranega navdušenja. Le tega bom prihranila za informacijo o ceni najema. Sicer pa me ne skrbi pretirano, cene najema trenutno padajo, bo pa zaradi tega treba posvetiti več pozornosti ostalim pogojem najema… Pogovor se konča z dogovorom o pripravi ponudbe.

Metki priskočim na pomoč pri pripravi omizja: Vzroki stečajev? Od dejavnikov do odgovornosti. Omizje bo potekalo na tradicionalnih Dnevih insolvenčnega prava, 22 in 23. marca v Portorožu. Stroka vse glasneje poudarja, da se vodstva ter nadzorni sveti prepozno odločijo za stečaj, ko iz skromne stečajne mase ni moč nikogar veš zares poplačati. Je torej insolvenčna zakonodaja preveč naklonjena dolžnikom? In kdo naj potem prevzame odgovornost za posledice? Vprašanj kot da ni konca. To bo zanimivo omizje. K sodelovanju povabim ugledne goste, med njimi tudi predsednika protikorupcijske komisije. Zagotovo bo imel veliko za povedati. Držim pesti, da sprejme povabilo.

Očitno je danes dan za omizja?

Na Slovenskem kadrovskem kongresu, ki ga organiziramo skupaj s Slovensko kadrovsko zvezo, konec aprila pripravljamo omizje z managerji: Kaj top management pričakuje od kadrovske funkcije. Lotim se še tega omizja; k sodelovanju najprej povabim Joca Pečečnika. Ne more priti, večino časa sedaj preživi v Ameriki. Škoda. Bom pa povabila Roberta Goloba. Njegovo podjetje se širi in zagotovo ima svoja pričakovanja do kadrovskega managementa, zanimivo mu bo prisluhniti.

Naredim kratko pavzo, popoldan imam rezerviran za letne pogovore. Danes jih začenjam. Vem, da zaposlenim veliko pomenijo. Posvečam jim precej pozornosti v obliki predhodnih priprav. . Izplača se! Opažam, da se v času izvajanja letnih pogovorih ustvari tudi posebna kultura v podjetju, čutiti je pozitivno napetost in pričakovanja. Veselim se tega obdobja.

Pozno popoldan se udeležim še skupinskega coachinga. Nanj povabim tudi sestro, ki ravno danes praznuje rojstni dan. To je moje darilo njej. Očitno ne morem iz svoje kože, zame je najlepše darilo povezano z izzivi in možnostmi osebne rasti in razvoja. Coaching je vodila Nataša, ki je svoje delo odlično izpeljala!

Polna energije sem se napotila domov, kjer je preostali večer je potekal v znamenju veselja otrok, da jutri zaradi stavke ne bo treba v šolo. Živele stavke – če kaj, pričarajo nasmeh na obraze otrok!