Vvedenski na začetku prizorišče opiše: »Na sceni je narisana kad. Na božični večer se otroci kopajo.« Ampak režiser Oliver Frljić si s to risbo, s tem stripom očitno ni znal pomagati, zato imamo tam kar pravo banjo in otroci v njej so nekam zajčkasti, z lepimi uhlji, in hkrati celo majčkeno zajčicasto plejbojasti, ker desetglavi team igralk/otrok od enega do dvainosemdesetega leta premore kar čedne obline. A se božične smrekice vseeno vsi zares od srca veselijo. Ker res, božič je tako lep, v tej meščanski družinici v 19. stoletju, kamor je avtor za vsak primer prestavil dogajanje (saj v 30. letih prejšnjega stoletja v Sovjetski zvezi Jezuščkovo rojstvo ni bilo ravno priporočena moda), tako lep kot danes, bi rekli, res, vsi se vedno znova veselimo, da bomo takrat srečna družinica. »Naftalin se trudi na vso moč« – didaskalije tega komada so komedija zase!

Le Varuška (Silva Čušin) nima uhljev, je čisto normalna, njena jeza nad porednimi otroci je normalna, saj pojejo in razgrajajo in svinjajo (Sonja: »Ko bojo prižgali smrečico, bom dvignila krilo in jo vsem pokazala!«), in normalno, da potem Sonjo fenta, glavo ji odseka, kaj je tu treba dosti razlagat, iskat smisel, logiko, spodobnost, in zakaj bi tu bili, ko jih ni v ničemer drugem. (Dovolj je pogledati skozi okna, takrat in danes.) Ampak Frljića so otroci še bolj razjezili kot Vvedenskega, zato njegova varuška fenta kar vse otroke, počasi in temeljito. Ta repetitivnost je potem nekakšna rdeča nit, ko se vse (v variacijah) ponovi desetkrat, in je hkrati hec, potencirani absurd, pa tudi zamika napredovanje zgodbe, ki bolj ko ne vznika iz vse te gneče in prepevanj, ki jih sekajo lepi prizori pogovora Sonjine glave s svojim gluhim telesom, pa prizor obupanih staršev, ki ob smrti hčerke užaloščeno mukata, nato pa seksata in imamo tako do konca dobesednosti prignan arhetipski eros/tanatos.

Tudi čas se gre svoje mance, ki ga kaže ura na steni, leze čudno dva koraka naprej, enega nazaj (»čutim temeljno nepovezanost sveta in razsutost časa«, pravi Vvedenski) in tako smo torej v kozmosu, kjer nič več ne drži, otroci so stari dvainosemdeset in zdravnik ugotovi, da je morilka zdrava in se gre lahko ubit (točno tako kot danes v ZDA pred usmrtitvami) in mi se hehetamo, bombardirani z novimi in novimi absurdnimi domislicami, ki se jim čudimo, a so nam hkrati tako domače, in Frljić nas, četudi je homogenosti žrtvoval marsikateri relief in posekal zanimive kose, končal pa rahlo razvlečeno, z ne pretirano posrečenimi božičnimi okraski, varno pelje do točke, ko ura kaže sedem in je konec. Predvsem po zaslugi izredno uigranega in razposajenega ansambla igralk.