Izhodišče za ukvarjanje s temo sreče, ki je kot merilo samouresničevanja tema sodobnega časa par excellence, ima pri projektu režiserja Vita Tauferja torej individualni predznak; ker ne gre za iskanje nekakšne (splošne) definicije sreče, so v ospredju posamezni pogledi nanjo. In ker se sreča (oziroma v procesu primerjanja neizogibno tudi nesreča) povezuje s siceršnjimi življenjskimi izkušnjami, se tema razpira prek osebnih zgodb. Uprizoritvena zasnova tako izide iz dokumentarnega gradiva, iz resničnih, četudi anonimnih sogovornikov, s katerimi se je o tem in onem, v glavnem pa glede zakonskega oziroma partnerskega odnosa, otrok, službe, upov za prihodnost in podobnega, pogovarjala dramaturginja Uršula Cetinski, njihove portrete pa na podlagi transkripcij pogovorov oblikovala deveterica igralcev.
Kdo natanko so ti sogovorniki, niti ni važno; bistveno je namreč, da gre za nekaj različnih »vsakdanjih« oseb (poleg značajev je zasedbi prilagojen tudi starostni razpon – ta denimo ne vključuje mladih, ki se poklicno šele formirajo). Ti posamezniki se v pogovorih ne ustavljajo le na površini, ampak pustijo prodreti tudi globlje, v območje intime – pri čemer se, vsaj v meri samonadzora, seveda odločajo, kaj in koliko bodo razkrili. Televizija je pravzaprav idealen medij za takšno obliko pogovornih portretov, in tako tudi Taufer svojim priskrbi okvir televizijske oddaje, ki ji gledalci neposredno prisostvujemo. V pogovorih z duhovito Izpraševalko (Desa Muck) podajajo igralci osebe v kolikor mogoče polnokrvnem realističnem zamahu: z določenimi znaki telesne govorice (tu je na primer prisrčen nasmešek upokojenke Veronike, v vlogi katere igralsko nasploh izstopi Marinka Štern), z načinom govornega izražanja, narečno obarvanostjo (s svojimi »filozofskimi ekskurzi« je posebej zabaven gledališki režiser Igor Blaža Šefa), ne nazadnje s tujim jezikom (ganiti zna preprosto iskrena pripoved Primoža Bezjaka v vlogi gradbinca Esada). Četudi imajo na razpolago zgolj zapis pogovora, se igralci torej z osebami »spoznajo« do te mere, da lahko ponekod tudi nekoliko skrenejo z začrtane poti in s tem prispevajo še kanček vznemirljivosti, ki jo vsebuje oddaja »v živo«. Da pa ne bi ostalo le pri pogovorih, so v »šov«, ki ga navsezadnje spremlja robna figura didžeja, vključeni tudi pevski nastopi, s katerimi slika oseb pridobi dodatno dimenzijo, toliko bolj, ker gre za glasbeno točko po lastni izbiri.
Predstava Portreti ima torej enostavno, a večidel precej učinkovito obliko pogovorne oddaje, ki se nenehno giblje okoli tematsko širokega vprašanja sreče, vendar ostaja pri tem namenoma odprta. Med vrsto zabavnih dovtipov, med pogovori, ki s svojim trajanjem približajo portretirance, čeprav mestoma izgubljajo intenzivnost, daje tudi gledalcem čas za razmislek o sreči. A vseeno, v treh trojicah portretov je takega časa morda le preveč – pa tudi če je poudarek na različnosti pogledov še tako utemeljen.
