Vsekakor, v centru sem pridobila izkušnje, kako pristopiti k tovrstni populaciji, ki je še vedno stigmatizirana družbena skupina. Nekateri odvisniki imajo namreč še težave z zakonom, vedenjske težave, pri drugih so poleg odvisnosti prisotne še različne psihične in somatske bolezni, tako da je delo z njimi zahtevno. Veliko znanja in izkušenj so mi posredovali tudi kolegi zdravniki, ki so že delali v centru. Naučila sem se, kako ravnati v kritičnih situacijah, kako preprečiti, da sploh pride do agresivnih dejanj, oziroma kako se zaščititi.
Kaj vas motivira, da vseeno delate v ambulanti v ženskem zaporu na Igu?Na neki način je to delo zelo dinamično. V zaporu imam poleg pogovora s pacientko za pregled na voljo samo še merilec pritiska in slušalke. Drugih aparatur nimam, svojih pacientk ne morem takoj poslati v laboratorij, na snemanje EKG, na rentgenološko preiskavo. Za te preiskave morajo obsojenke v zdravstvene domove ali bolnice, pri čemer jih morajo spremljati paznice, kar je organizacijsko zahtevno, časovno pa zamudno. Pri svojem delu v zaporu se moram zato zanesti na pogovor z bolnicami in na podatke, ki jih imam o njih. Dejstvo je, da nekatere zapornice v ambulanto pridejo, da bi si pridobile določene koristi in olajšave, kar nima nič skupnega z njihovim dejanskim zdravstvenim stanjem.
Občutite strah ali nervozo, ko v ambulanto pridejo zapornice?Nobenega strahu nimam pred njimi. Pred mojimi vrati ni še nikoli čakala paznica, da bi me zaščitila pred morebitnim napadom. Ko sem šele prišla v zapor, so bile kakšne obsojenke nekoliko agresivne, ampak v smislu, da so jezno zaloputnile z vrati ali kaj podobnega. Tudi tega sedaj ni več, ker se mi zdi, da sem med obsojenkami, ki me poznajo, pridobila zaupanje.
Pomemben je korekten odnos, ne glede na to, kje si zaposlen. In to se mi zdi ključno pri zdravljenju na splošno, da ne delaš nobenih razlik med svojimi pacienti. Pacient začuti, če si do njega na kakršen koli način zadržan in če ga dejansko sprejemaš kot vsakega drugega pacienta.
So ženske v zaporu zaradi te specifične situacije podvržene kakšnim drugim boleznim kot ženske zunaj zapora?Ne, imajo povsem enake tegobe kot povprečna ženska zunaj zapora. Zdravimo različne okužbe, prehlade, pljučnice, poškodbe, kronične bolezni… V ambulanti na Igu obravnavamo tudi pacientke različnih starostnih skupin. Najstarejša obsojenka bo kmalu dopolnila 80 let. Včasih na prestajanje kazni pridejo tudi nosečnice. V zaporu so se v zadnjih dveh letih rodili trije otroci, dva dečka in deklica. Dva od teh otrok sta bila potem do prvega leta na Igu s svojima mamicama. Sama dojenčkov ne pregledujem, ker imajo oni, tako kot vsi drugi otroci, izbranega pediatra, jih pa ob vsaki priliki rada »pocartam«.
Že prej ste omenili, da izvajate program zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog. Je odvisnic v zaporu veliko?Če v grobem ocenim, med 15 in 20 odstotkov obsojenk potrebuje terapijo odvajanja od drog. Na Igu povprečno biva 60 obsojenk in 20 pripornic, tako da število teh pacientk ni zanemarljivo. Poleg zdravljenja s substitucijsko terapijo te pacientke testiramo na okuženost z virusi hepatitisa B in C ter HIV. Pacientke, ki še niso bile cepljene proti hepatitisu B, cepimo. Delamo tudi na preventivi. Za obsojenke in pripornice organiziramo različna predavanja o higienskih ukrepih, nalezljivih boleznih in kako se zavarovati pred njimi.
Se vam zdi, da obsojenke teh informacij prej niso dobile?To je težko reči, ker je danes povsod toliko informacij o zdravju oziroma o boleznih. Od posameznika je odvisno, ali je te informacije pripravljen slišati in se ustrezno odzivati na njih. V zaporu nas mogoče bolj poslušajo, ko govorimo o tem, ker delamo z manjšimi skupinami in ker so informacije namenjene neposredno njim. Vsekakor izkoristimo vsako priložnost, da posredujemo uporabne informacije. Tako jih poskušamo usmeriti, kako naj se odgovorno obnašajo, ko zapustijo zapor. Prestajanje kazni zapora ni nujno samo kazen, je lahko tudi priložnost za spremembo in možnost, da obsojenke v prihodnosti ravnajo drugače.
Pa opazite to spremembo? Ali obsojenke obžalujejo svoja dejanja, je katere sram svojih dejanj?Vsaka oseba se na izgubo prostosti odziva drugače, vsekakor je to težka življenjska izkušnja. V zaporu se srečujem z ženskami z različnimi zgodbami, z različno preteklostjo. Nekatere je zagotovo sram, nekaterim pa se zdi, da so vsi ostali krivi za to, kar se jim je zgodilo. Vendar sama pripornic ali obsojenk nikoli ne vprašam, zakaj so tu. Je pa res, da večina po določenem času pove sama. Med prestajanjem kazni vsekakor imajo dovolj časa, da temeljito premislijo o vsem, kar se jim je zgodilo. Osebam, ki prestajajo kazen zapora, se nudi tudi psihosocialna pomoč, ker so v zavodih zaposleni tudi psihologi in socialni delavci.
Glede na to, da izveste, kaj so storile, ali lahko zaradi ugovora vesti zavrnete zdravljenje kakšne obsojenke?Včasih moram pregledati ali zdraviti osebo, ki je storila hudo kaznivo dejanje. Kljub temu je vedno v ospredju zavest in dolžnost, da človeku, ki potrebuje zdravniško pomoč, te ne moreš odreči.
Zapornik je po zakonu upravičen do zdravniške obravnave, enako kot vsi drugi. V skladu z zakoni bo kaznovan za dejanje, ki ga je naredil, tega ne bom počela jaz. Sem zdravnica in ne sodnica. Upoštevati je treba dejstvo, da obsojenci nimajo možnosti hoditi k drugemu zdravniku oziroma nimajo možnosti, da si med prestajanjem kazni sami izberejo zdravnika, ki jih bo zdravil. Če se pošalim, lahko rečem, da so »obsojene« tudi name. Prepričana sem, da če sem privolila v delo v zaporu, sem prevzela tudi odgovornost, da svoje delo opravim brez zadržkov.
