Vsi naj odstopijo! In kaj bo potem?

Saj ni čudno, da so ljudje na ulicah. Pravzaprav je skrajni čas, apatija je bila neznosna.

Potem ko protesti trajajo že nekaj tednov in je velika večina dojela njihovo sporočilo, se porajajo vprašanja, kam vodijo. Se bodo nadaljevali ali bodo zvodeneli? Bodo njihova sporočila nadalje artikulirana? Se bo iz protestov razvila politična alternativa?

Ob zastavljanju teh vprašanj je pomembno, da niso podvržena naglici. Hitenje lahko povzroči le to, da se bo oblikovala kakšna nova stranka (ali več njih), ki bo morala na hitro napolniti svoje kandidatne liste in bo nanje uvrstila vsakogar, ki bo videti vsaj približno spodobno. Spomnimo se predsednika državnega zbora, ki je priznal, da so v njegovi stranki poslanca Vogrina na listo uvrstili v zadnjem trenutku in da ga niso imeli časa preveriti. Zadnji primer državnozborskih volitev je nazorno pokazal, kam pripelje hitenje, ki ne omogoča dovolj časa za preverjanje integritete posameznikov.

Če bomo še naprej obsojeni na strankokracijo, morajo stranke začeti opravljati delo, ne pa opravljati samo funkcijo magneta. Videti je namreč, da se nanje (razen redkih izjem) večinoma lepijo predvsem posamezniki in posameznice, ki si želijo od članstva pridobiti čim več osebne koristi in čim prej tudi kakšno ugodno funkcijo, a ne zato, da bi služili skupnemu dobremu, temveč da si v tistih štirih letih, ki si jih obetajo, čim bolj opomorejo in prilezejo čim višje. Nujno je tudi, da stranke čim prej vzpostavijo resne akademije, v okviru katerih bodo njihovi člani lahko mislili vprašanja, o katerih naj bi kasneje kreirali javne politike in odločali.

V predstavniški demokraciji na ključnih funkcijah potrebujemo ljudi, ki jih bomo lahko brez zadržkov označili za državnike in državnice. Od njih pričakujemo strokovnost, spoštljivost, iskrenost, visoko raven pravne in politične kulture, spoštovanje predpisov, sposobnost prevzemanja odgovornosti (dejanske, ne samo kot retoričnega sredstva!), ustavnih načel in človekovih pravic. Pri državnosti ni prostora za cinizem, posmeh, podtikanje, strašenje, posploševanje, populizem in nenehno obtoževanje, še posebej pa ne za nizko raven javne besede. Državnost ni prazna oznaka. Posameznik si je ne pridobi že s tem, ko poljubno število mesecev opravlja neko vidno funkcijo, ampak mora biti te oznake vreden.

V tem trenutku ni videti veliko tistih, ki bi je bili vredni. Lahko protesti ponudijo alternative? To je odvisno predvsem od tega, na kakšni osnovi bodo morebitni novi obrazi gradili svojo državnost. Največja napaka, ki jo wannabe* državnik lahko stori, je, da državnost gradi na statusu žrtve, bodisi samega sebe bodisi skupin, ki naj bi jim pripadal. Ko se zgodi to, nastane problem. V tistem trenutku je namreč za samoklicano žrtev odprta pot za ponavljanje istih napak, ki jih je prej očitala drugim, pa tudi za poglabljanje avtoritarnosti in nedemokratičnosti. Ob tem početju se je namreč precej pripravno sklicevati na svojo lastno žrtveno identiteto, kar sicer ne deluje več, le priložnost za preboj je zamujena.

Zahteve, izražene na protestih, bi lahko kazale na to, da bi se tudi marsikateri od protestnikov lahko (sicer upravičeno) razumel kot žrtev tega ali onega sistema ali podsistema (kapitalističnega, komunističnega, pravosodnega, socialnega, zaposlovalnega, političnega, referendumskega, izobraževalnega...). Z identiteto žrtve same po sebi ni težav, dokler na njej ne poskušamo graditi nove državnosti ali nove politike. Prav to je razlog, zakaj se ljudsko vrenje lahko obrne v to ali v ono smer. V Sloveniji smer, kam se bodo obrnili protesti, še ni začrtana. Slišati je mnogotere glasove, veliko zahtev je plemenitih in jim je mogoče le pritrditi, nekatere pa so slabo premišljene, če ne celo nedemokratične. Ena takih je denimo, da »morajo vsi odstopiti«. In kaj bo potem? Bodo tisti, ki bodo prišli na oblast, sami po sebi kaj boljši? Kaj ni splošno pozivanje k odstopu in menjavi vseh, brez razlikovanja, ne glede na morebitne grehe ali ne-grehe, problematično? Kaj trditev, da so vsi isti, ne pomeni hkrati tudi, da smo lahko isti tudi vsi ostali? Smo še sposobni zaznavati razlike?

Podoben problem je z zahtevami, povezanimi s »krizo predstavniške demokracije« in celo njeno odpravo, kar je nekaj, kar bi (ob požigu reichstaga) z veseljem podpisali zagovorniki vzpona tretjega rajha in Hitlerjevega prevzema absolutne oblasti. Ali kot bi rekli Angleži: Be careful what you wish for.**

Sorodna temu je zahteva po »reformi pravosodnega sistema«. To zahtevo bodo namreč z veseljem prevzele obstoječe politične stranke (oziroma so jo že, kot kaže absurden predlog o reelekciji vseh sodnikov), ki si želijo šibkejše vloge pravosodja, slednje pa je trenutno še edina od drugih dveh avtonomna veja oblasti. (Vprašanje je, ali navedeno še velja za ustavno sodišče, ki je ta teden osupilo s slabo obrazloženo odločitvijo o prepovedi dveh referendumov. Obrazložitev te ustavnosodne odločbe je namreč videti, kot bi jo nehali pisati na polovici.)

Primeri kažejo na to, da je treba transparente z ulic po koncu protesta prenesti v prostore razprave, si vzeti čas in premisliti o kompleksnosti zahtev in vseh njihovih implikacijah, kar mnogi že dlje časa počno. To bo nedvomno vodilo tudi v oblikovanje novih rešitev, ki so lahko zanimive za oblikovanje nove politike in novih pravnih rešitev. Predvsem pa bodo na tej poti mišljenja rasli tisti in tiste, ki jih najbolj potrebujemo – novi državniki in državnice.