Igro, ki v prvi vrsti obravnava odnose, Frljić v svoji avtorski zamisli »podvoji« z »igro« za kulisami, v kateri imamo prav tako opraviti z odnosi. Posebnost takšne podvojitve je uprizoritev z dvema med seboj povezanima, čeprav obenem tudi neodvisnima predstavama, ki se dogajata na dveh straneh odra in ki si ju kot celoto ne moremo ogledati v enem samem, temveč zgolj v dveh večerih. »Spredaj« je to torej farsa, Feydeaujeva tako rekoč že na pogled, saj so osebe vse po vrsti (v kostumografiji Sandre Dekanić in maski Barbare Pavlin) videti kot dramatik sam. Farsa, v uprizarjanju pospešena do skrajnih meja, tako nepopustljivosti ne kaže le v svoji izpeljavi (odločen delež imata pri tem Ivan Peternelj in Neda R. Bric v vlogah zakoncev), ampak je nepopustljiva tudi do pozornosti gledalcev. »Zadaj« pa je ustvarjen nekakšen predprostor vstopa na oder, območje intimnega, zasebnosti na nastop čakajočih igralcev in njihovih medsebojnih odnosov, ki zadevajo pretekla in čisto aktualna, uprizoritvena navzkrižja; v skladu s tem je hitrost dogajanja drugačna od tiste v sprednjem delu, temperatura pa odvisna od vsakokratne, le v izhodiščih določene gradnje. Med obema »deloma« so kulise, ki z občasnimi spusti in dvigi (enostavno, a v tem učinkovito scenografijo je režiser zasnoval s Tomažem Štruclom) ohranjajo stik dveh strani, odpirajo pogled ene k drugi, čeprav dogajanja na drugi strani dejansko ne razkrivajo.
Ta stik ni le povezovalne narave; pomemben se zdi tudi z vidika, v kolikšni meri uspe gledalca pritegniti k »dopolnilnemu« ogledu z druge strani. Najbrž nas bolj zanima, kaj je zadaj – na Frljićevem privilegiranem območju »razgaljanja« (ki morda to ni). Po ogledu obeh strani pa zna presenetiti, na kakšen način učinkujeta. Sprednji del uprizoritve, z močno razgibanostjo, ki jo doseže tako rekoč brez odrskega gibanja (Feydeaujevo klistiranje se, v stilu nekakšne bralne uprizoritve, z branimi didaskalijami vred, odigrava za mizo), ter z izrazitimi, pa tudi skrajno komičnimi igralskimi interpretacijami, ki so prav tako deležne svojevrstne omejitve (vizualna podoba dramatika zabrisuje določene identitetne razlike), je gledališko nabit; zadnji del uprizoritve, ki (naj bi) se sicer vsakič zgradi(l) nekoliko drugače, se umešča neposredno v vprašanje Frljićevega temeljnega gledališkega zanimanja, odnosa med fikcijo in resničnostjo, tako da se ob spremljanju igralcev, ki drug drugega z besedami ženejo k bolečini, sprašujemo o meri resničnega oziroma fiktivnega v tem izvajanju. Gre za zastavek z nabojem, a tudi zastavek, pri katerem je pogrešati režiserjev konkretnejši razvoj njegovega interesnega odnosa, ki bi denimo lahko opravil tudi brez zaključnega pojasnjevanja.
