V minulih tednih je Pahor v svoji klepetavosti sprožil dve pomembni vprašanji. Najprej je kot pravi mali janša (da, tokrat mu je svojega idola prvič zares vrhunsko uspelo posnemati v natolcevanju in sejanju namigov o zarotah) takole lahkotno navrgel, da so njegovo vlado sesuli »strici iz ozadja«. Vsaj tisti, ki še nismo povsem senilni, smo debelo gledali: kako, prosim? A ni Pahorjeva vlada resnično vrhunskega uspeha dosegla ravno v sesuvanju same sebe? Je treba našteti? Pahorjevo uverturo, tisto slaboumno politično kavalirstvo do heroja telefonskih beležnic Rupla, Golobičevo »napako«, pacanje z reformnimi ukrepi, Pahorjevo nepodporo vladnim reformnim projektom, Svetlikovo zavračanje pogajanj, tiščanje pokojninske reforme in zakona o malem delu v isti koš, popuščanje Cerkvi, lobistične prepire okoli TEŠ 6 in končno usodno Pahorjevo zavračanje rešilne možnosti, rekonstrukcije vlade, s tem da odstopi kot predsednik? Če k temu dodamo še razdiralno Janševo opozicijo – kaj bi taki čorbi, v kateri je kapitan nenehno pijan od samega sebe, za potop še lahko dodali strici, kaj bi še lahko vrgli v vladni čoln, v katerem je vsak s svojim vrtalom hitel delati luknje, medtem ko so jim od spodaj z »bormašinami« pomagali še opozicijski potapljači?

Pahor torej prikraja preteklost, v kateri je do konca zavozil, istočasno pa skuša prav infantilno ubiti Očeta, ki Borutku ne ploska več, kadar ta zadene kahlico, in ga ne treplja, kadar klobasa neumnosti. Stvar nikakor ni nedolžna: Pahor je definitivno prestopil med politike, ki skušajo pri našem živem telesu in spominu spreminjati preteklost, in to ne dvajset ali petdeset let staro, ampak tisto včerajšnjo, še niti leto dni staro.

Toda če je vlado res sesul striček, potem je prav zdaj skrajni čas, da naš kandidat to pove, zdaj, preden ga izvolimo, moramo izvedeti, kdo je v resnici vladal, ko smo mi verjeli, da nam vlada on. Zakaj nam ni tega povedal že takrat, ko je dnevno semaforiziral javnost? S tem bi enkrat za vselej paraliziral vse strice in tete v njihovem podtalnem početju! Ker kaj bi bilo bolj enostavnega, bolj pogumnega in manj neumnega kot točno to, navedba imena in tega, kar je ta človek počel zoper vlado? Prav ta trenutek moramo tudi izvedeti, ali torej ta gumikandidat sploh ima košček hrbtenice, če se žlahti ni bil zmožen upreti niti kot predsednik vlade, se pravi človek z največjo izvršilno močjo v državi? Ali pa ga volimo le za novega Maria?

In zdaj k religiji. Kot vemo, je Pahor na osiroteli proračun svoje vlade obesil še nekaj dodatnih stroškov RKC, za potrebe predsedniške kampanje pa je srečal tudi Boga ali vsaj njegove vajenčke, tiste ljubke dečke s krili, angele, ki so mu menda v skladu s svojimi znanimi estetskimi usmeritvami svetovali ta baročno kičasti politični marketing. Toda minuli teden je naredil še korak naprej: postal je fatalist. Alternative Janši ni, je povedal. Pahor očitno verjame v usodo in zanika svobodno voljo, zanika razsvetljenske temelje, ki so demokracijo politično sploh omogočili. Po njegovem je vladar kot Bog, naj nas tepe ali ujčka, dan nam je, ostal bo na tronu. Gotof bo šele, ko bo sam rekel, da je gotof, bi se izrazil štajerski Jože Fatalist, imenovan tudi Franc Kangler.

Ja, hudo je, ko nekdanji komunisti iz politične računice začnejo opletati s teološkimi vsebinami, ki jih ne razumejo čisto dobro. Še bolj hudo je, ko kandidat za predsednika vlade postavi pod vprašaj demokracijo in legitimira avtokracijo. V režimu, kjer ni bilo alternative, ker se je zanjo za veke vekomaj razglasila kar sama oblast, smo že bili, in ko smo ga odpravili, smo upali, da bodo to spremembo posvojili tudi komunistki, ki so nadaljevali politično kariero. Žal se tistim, ki so bili takrat mladeniči, recidivi komunistične religije vračajo z vse bolj zaskrbljujočo pogostostjo. (Res pa je, da že tedaj niso bili prav brihtni, kajti kdo pri zdravi pametni je od 70. let naprej, ko je liberalizem pihal kot burja v Vipavi, še vstopal v partijo?)

No, nekdo je kandidata Pahorja očitno opozoril, da ni ravno čedno postavljati pod vprašaj demokratičnih mehanizmov, denimo izrednih volitev, zato se je naš šlosarček hitel popravljati: no, alternative so, samo ne danes….

No, spet je brcnil v temo, zato je naša dolžnost, da ga spomnimo: alternativa je bila že lani decembra, a je propadla po njegovi zaslugi. Gotovo še ve, da je na volitvah zmagala povsem nova stranka, nastala v rekordnem času. In gotovo še ve, da je iz lastnega užaljenega narcisizma naredil vse, da so koalicijska pogajanja z nespretnim zmagovalcem propadla in samo njegovi angeli vedo, kako težko mu je bilo, ko potem ni mogel zlesti v Janševo koalicijo. Ali bi Jankovićeva PS dejansko prinesla kakšen boljši rezultat od blata, v katerem smo zdaj, ne bomo vedeli nikoli – ker Pahor tega ni hotel.

A tudi sedaj nam alternativ ne manjka. Če bi Pahor prebral še kaj več kot Kekca, če bi videl še kaj drugega kot Špas teater in ne bi poslušal le Avsenikov (tako je predstavil svojo osebno kulturno podlago), bi to zlahka izvedel. V državi je namreč pametnih ljudi neprimerno več, kot si lahko tisti v zavodu za delinkvente, imenovanem parlament, predstavljajo. Za naslednjo predvolilno kampanjo bi mu zato svetovala, da ves čas glumi le bralca in slušatelja. Kamere pa naj budno pazijo, ali plonka ali drema.