Samo s tako pisavo, torej s čitljivim podpisom cicibana, oziroma z vestnim navajanjem podatkov s svoje osebne izkaznice bi se lahko brez tveganja, da bo ministrstvo za notranje zadeve kasneje moj podpis razglasilo za neveljavnega, podpisal pod pobudo za razpis zakonodajnega referenduma. Še več, ista država, ki me je vpisala v register državljanstva, bi mi lahko z nagajanjem pri preučevanju mojih osebnih podatkov, navedenih na seznamu pobudnikov referenduma, odvzela pravico, da se v postopkih za razpis zakonodajnega referenduma udejstvujem kot njen državljan. Država je v zadnjih mesecih tako ravnala že dvakrat: tako del podpisov pod pobudo za razpis referenduma o poroštvih za TEŠ6 kot tudi del podpisov pod pobudo za razpis referenduma o zakonu o slabi banki je namreč zavrnila z obrazložitvijo, da so podpisi nečitljivi. Pri čemer je gladko spregledala, da referendumski zakon ne zahteva čitljivih, marveč le lastnoročne podpise državljanov (ki pa morajo državi zato, da bi lahko preverila njihovo istovetnost, sporočiti naslov stalnega prebivališča, datum rojstva in še nekaj drugih podrobnosti). In pri čemer država ne želi razumeti, da veljavni zakon o referendumu in ljudski iniciativi ni antireferendumski zakon – ta zakon torej ni namenjen omejevanju referendumov, ampak zagotavljanju pravice državljanov do referendumskega odločanja. Ustavne podlage za to, da bi možnost razpisovanja referendumov tako na široko omejili po vsebini, da bi referendumi postali nesmiselni, so šele v pripravi in ni gotovo, da bodo sploh kdaj sprejete.
Zaradi pretirane skrbi države za popolnost podpisov državljanov sta obe referendumski pobudi propadli. Država se je navidezno rešila pred lastnim ljudstvom.
Seveda si je težko predstavljati, da bi lahko volilci na zakonodajnem referendumu kvalificirano odločali o tako strokovnem vprašanju, kot je način, na katerega naj bi država sanirala banke; bolj pretehtano bi se lahko opredeljevali o izdaji državnih poroštev za izgradnjo šoštanjske termoelektrarne, a je bila tudi pobuda za razpis tega referenduma onemogočena. In pustimo ob strani oceno, da je že omenjeni zakon o referendumu in ljudski iniciativi zaradi številnih razlogov slab zakon – slab tudi zato, ker je zakonodajni referendum naredil za plen parlamentarnih strank in za priložnost opozicije, ki lahko tedaj, ko ima za sabo tretjino poslancev, z zahtevo za razpis referenduma kompenzira svoj poraz v zakonodajnem postopku, z njo izsiljuje vlado ali jo celo zruši. Vnovič se je taka zloraba zakona zgodila minuli torek, a pri tem ni mogoče spregledati, da je zakonska možnost, da zakonodajni referendum izsili opozicija, v kontekstu referendumanije zadnjih dveh let postala orožje, ki se uporablja v »krvnem maščevanju«, kar pa z namenom zakonodajnega referenduma res nima več prav nikakršne zveze.
Pustimo torej ob strani vsebino zadnje referendumske pobude in vse, kar ji je sledilo, ko je bila ta zavrnjena. Uradnika notranjega ministrstva se presoja o kvalificiranosti volilcev za odločanje o neki zadevi in vse druge zakonske pomanjkljivosti ne tičejo. V vsakem takem konkretnem postopku se vsi ti pomisleki ne tičejo niti predsednika vlade, saj ne gre za presojo o tem, ali kdo z referendumsko pobudo »afne gunca«, marveč za odločanje po črki in v duhu zakona – ta od državljanov pobudnikov zahteva navajanje določenih podatkov le zato, da bi lahko država ugotavljala istovetnost podpisnikov in preprečila morebitne poneverbe. Med tem zakonskim smotrom in dlakocepstvom, motiviranim s političnim interesom, da se prepreči referendumski postopek, je le tanka, komaj opazna meja. Toda meja je zelo pomembna, saj označuje prepad, ki se pojavi med državo in ljudstvom.
Prepad ni od včeraj. Še pred plebiscitom o odcepitvi Slovenije je bilo treba razrešiti velik politični problem – kdaj se bo štelo, da je plebiscit veljaven in je uspel: ali tedaj, ko bi za odcepitev (osamosvojitev) glasovala večina tistih, ki bodo glasovali, ali pa tedaj, ko bi za odcepitev glasovala večina vseh, ki imajo volilno pravico. Politični konformizem je narekoval navijanje za prvo varianto: Slovenija bi se po njej legalno osamosvojila tudi v primeru, če bi se plebiscita udeležili le trije volilni upravičenci, dva od njih pa bi glasovala za osamosvojitev. Politična modrost, ki je stavila tudi na legitimnost plebiscitne odločitve, je forsirala drugo varianto, ki je pomenila, da bi bila odločitev za samostojnost veljavna, če bi zanjo glasovala polovica vseh volilnih upravičencev plus vsaj še eden zraven. Tik pred zdajci je sicer zmagala politična modrost (Slovenija se je nato na plebiscitu osamosvojila z 88-odstotno podporo vseh, ki so bili vpisani v volilne imenike), a kljub temu je nezaupanje države v ljudstvo ostalo živo do danes – vsak količkaj pomemben referendum spremljajo strahovi, da se ljudstvo na njem ne bi odločilo skladno z interesi države. Po drugi strani je skrb zbujajoč podatek, da državo že tretje leto zapored vodi vlada (najprej leva, potem desna), ki ne uživa zaupanja ljudstva. Nezaupanje države v ljudstvo se torej dopolnjuje z nezaupanjem ljudstva v državo. Ker je ta nesrečni zakon medsebojnega nezaupanja sklenilo ljudstvo, bi se to moralo vprašati, ali ni čas, da poda vlogo za ločitev.
