Na svetu verjetno ni nogometnega navijača, ki bi zlahka spremljal težke trenutke svojega kluba. Nič drugače ni pri naših južnih sosedih, kjer navijači splitskega Hajduka že več kot desetletje opazujejo, kako njihov ljubljeni Hajduk umira na obroke. A ni bilo zmerom tako.

V nekaj desetletjih z vrha na dno

Ogled tekme med praškima kluboma Sparto in Slavijo je bil glavni vzrok, da so se štirje splitski študentje v eni izmed pivnic v češki prestolnici odločili tudi sami ustanoviti nogometni klub. Zamisel so na papir prenesli 13. februarja 1911, kar velja za rojstni dan Hajduka. Klub je do konca druge svetovne vojne dosegel nekaj vidnih uspehov, a Hajdukova zgodovina se je z zlatimi črkami začela pisati šele po drugi svetovni vojni in ustanovitvi jugoslovanske nogometne lige. Na vrhu slednje so se Splitčani prvič znašli leta 1950, prvenstvo pa so osvojili brez enega samega poraza, kar potlej ni več uspelo nobeni jugoslovanski ekipi. Isto leto je Hajduk dobil tudi svojo organizirano navijaško skupino Torcida, ki velja za prvo svoje vrste na svetu.

Obdobje, ki se ga Hajdukovi navijači najraje spominjajo, je tisto med letoma 1970 in 1980. Takrat so "bíli" (naziv so dobili zaradi nošenja belih dresov, op.p.) v desetih letih osvojili kar devet lovorik, od tega štiri naslove jugoslovanskega prvaka. Uspehom primerna je bila takrat tudi ekipa, ki so jo sestavljali številni mojstri okroglega usnja z Draganom Holcerjem, Jurico Jerkovićem, Ivico Buljanom in tudi našim Branetom Oblakom na čelu. Nekoliko starejši se še vedno spominjajo uvrstitve v polfinale pokala pokalnih zmagovalcev v sezoni 1972/73 ter neponovljivega obračuna leta 1980 proti takrat enemu najboljših klubov stare celine, hamburškemu HSV.

Po razpadu nekdanje skupne države se je Dalmatincem trikrat še uspelo okititi z nazivom najboljšega na Hrvaškem (1992, 1993/1994 in 1994/1995), a slabe in nespametne odločitve vodilnih so klub že takrat pripeljale do blokade računov. Tako je Hajduk drugo polovico devetdesetih let preživel v senci osovraženega in politično privilegiranega zagrebškega tekmeca, preglavice mu je povzročala že registracija nogometašev.

Po odpisu dolgov stara zgodba: novi dolgovi

Desetletnemu mukotrpnemu obdobju je želel z razglasitvijo stečaja in preoblikovanjem kluba enkrat za vselej narediti konec takratni predsednik kluba Željko Jerkov, vendar je njegov predlog naletel na močan odpor, kar ga je kasneje tudi odneslo s položaja. Nedolgo zatem se je Hajduk po zaslugi novega zakona o športu preoblikoval v športno delniško družbo, posledično pa so mu bili odpisani tudi vsi dolgovi. Splitčanom je po poravnavi vseh sodnih stroškov na računu ostalo še okoli 5 milijonov evrov za tekoče poslovanje in končno se je zdelo, da je klub splezal na zeleno vejo. A brezglavo zapravljanje od denarja "pijanih milijonarjev" na čelu kluba se je nadaljevalo, Dalmatinci pa so trošili tudi štiri milijone evrov več, kot bi smeli.

"Hajduka niso uničili ne Nemci, ne Italijani, ne Orjuna, ne Karađorđevićevi in tudi vi ga ne boste," je v petek odmevalo po splitskih ulicah, ko je mestni svet zavrnil poroštvo klubu. Na ulicah se je zbralo več kot 300 najzvestejših navijačev Hajduka, mestno hišo pa je v strahu pred vdorom navijačev zastražila do zob oborožena policija. Glas ulice je bil naposled premočan in občina je včeraj le odobrila jamstvo za posojilo.

Že res, da je priljubljeni slogan Torcide "Hajduk živi večno", a v Splitu se še kako dobro zavedajo, da je rešitev začasna. Ta hip se zdi, da se mora Hajduk (ime je dobil po borcu, ki se na gverilski način bori proti turškemu okupatorju, op.p.) veliko bolj kot Turkov bati denarja željnih oportunistov.