Film Nočne ladje je Mirkovićev celovečerni igrani prvenec. V ospredje je postavil igralski zvezdi Radka Poliča in Ano Karić, do ušes zaljubljena gospoda Jakova in gospo Heleno, ki se iz monotonega doma upokojencev izmuzneta na nepozaben izlet proti morju. Režiserja smo na pogovor povabili po slovenski premieri, ki je bila minuli teden v ljubljanskem Kinodvoru.
Kdo se lahko prepozna v glavnih likih Helene in Jakova?
Želeli smo klasičen film. Moški je avanturistične narave in v nekem okolju naleti na žensko, ki je vpeta v bolj tradicionalno vlogo.
Zakaj takšna delitev po spolu: pustolovski moški in bolj stvarna ženska?
Zakaj ni ravno obratno, zakaj ni ženska pustolovka? Bilo bi zanimivo, vendar smo želeli klasično melodramo. Med ustvarjanjem smo se spraševali, zakaj je Helena sploh v domu za starostnike. Zakaj ne živi običajnega življenja, čeprav bi ga lahko? Prišli smo do zaključka, da se nekateri ljudje v določenem trenutku predajo in obupajo nad svojim življenjem. Takšno smo potrebovali, da jo Jakov potem potegne iz letargije. In se zaljubita.
"Bilo je lepo, dokler je trajalo," njuno romanco povzame glas pripovedovalke. Sta se torej teh nekaj dni ljubila, kot da je za vedno?
Življenje se skriva v trenutkih, katerih izjemnosti se zavemo šele za nazaj. Vsakdo je v svojem življenju doživel nekaj fantastičnih dni, naj bodo povezani z ljubeznijo ali s čim drugim. Ti dnevi ne morejo trajati predolgo. Podobno občutje sem izrazil v dokumentarcu Otroci sreče.
Če so Nočne ladje ljubezenska zgodba v času starosti in Otroci sreče zgodba o odraščanju, ljubezni do glasbe, kako bi upodobili tisto, kar je vmes?
Svojih filmov ne povezujem nujno z življenjskimi obdobji, a če pogledam nazaj, vidim, da je to v resnici tisto, kar me zanima. Ravnokar sem končal kratki igrani film Paglavka. Ustvarjal sem ga z otroki. Prav tako govori o fantastičnem času: o trenutku, ko se deklica zaljubi v tri leta starejšega fanta. Lahko bi rekel, da vse življenje snemam isti film. Za Otroke sreče sem vedno govoril, da je ljubezenski film, posnet iz pozicije zaljubljenega fanta...
... ki je malce zagledan v svoje idole.
Mogoče malo. (smeh) Govorim o teh nekaj fantastičnih dneh, ko verjamete, da so ljudje dobri in ne slabi, ko je življenje preprosto lepo.
Se vam pogosto zgodijo ti fantastični dnevi?
(Pomisli.) Vedno rečem, da je ustvarjanje filma zelo racionalen postopek, ni tako intuitiven, kot je slikanje ali pesnjenje. Intuitiven je mogoče izbor teme. Težko pojasnim, zakaj sem izbral neko temo. Enostavno se prilepi name in jo sprejmem.
Jedro scenarija Nočnih ladij sta vrstici iz sicer neobjavljene drame Elvisa Bošnjaka, ki govorita o ljubezni in pobegu. To je eno izmed izhodišč filma ceste. Par na begu.
Mogoče ima predolg uvod, da bi bil film ceste. Nekajkrat sem recimo gledal film Thelma in Louise, da bi preveril, kako delujejo pravila filma ceste. Temeljno je spoznanje, da nenehno menjavanje dogajalnega prostora ne prispeva nič bistvenega k dramski raznolikosti. Prav obratno: kljub menjanju prostora ostajajo najpomembnejši odnosi med junaki. Tu se mora zgoditi napredek in sprememba.
Odnos Jakova in Helene preide več faz. Upodobljen je kot pravljica. Ima pa tudi humorne tone.
Želel sem film za smeh in za jok. Torej film z elementarnimi čustvi.
Zakaj?
Rad gledam festivalske filme in se seznanjam s tokovi nehollywoodskega filma. Vendar se mi občasno zazdi, da so ti filmi ločeni od občinstva. Tega ne znam pojasniti. Vem, da jih običajni obiskovalci kina vse manj poznajo. To se prej ni dogajalo. Velikani evropskega filma, kot sta Federico Fellini in Bernardo Bertolucci, so mislili na svoje gledalce.
Želeli ste torej film, ki bi bil blizu občinstvu, razumljiv kritikom in gledalcem.
Da ne bo nesporazuma: seveda imajo pravico do življenja tudi filmi, ki niso ustvarjeni z zavestjo o občinstvu. Zbegalo me je, ker med ustvarjanjem Nočnih ladij nisem pomislil, da bo film sprejet kot tako drugačen. Veliko ljudi mi je iskreno reklo, da z odporom gledajo film, v katerem igrajo stari ljudje. Da se jim to zdi neprivlačno.
Kako si to pojasnjujete?
Kaj pa vem. Sam tega nisem nikoli občutil. Filma ne doživljam kot manifesta starosti ali sreče v starosti. Je klasičen ljubezenski film. Površno ga je ocenjevati po starosti glavnih junakov, a občinstvo ga ima pravico gledati in razumeti, kakor hoče. Mi smo iskali neko usodno prepreko, da se ljubezen ne bi zgodila preveč preprosto. Starost je tu v ozadju.
Med pisanjem scenarija ste pogosto obiskovali domove za upokojence.
Veliko sem se pogovarjal s stanovalci, prav tako z zdravniki. Hotel sem se izogniti temu, da naredim kakšno neumnost. Ker sem po poklicu novinar, mi je ta proces raziskovanja vedno zelo zanimiv, saj te pripelje v nepričakovane situacije.
Recimo?
Mama mojih prijateljev je bila v domu. Po njeni zgodbi sem oblikoval glavno junakinjo. Gospa je pri 48 letih postala vdova. Bila je prepričana, da je njena naloga preživeti ostanek življenja, tako da nosi del bremena zase in za pokojnega moža. Šla je v dom in uvidela, da od nje nihče nič ne pričakuje: da bi recimo za koga skrbela ali ustrezala neki podobi. Hitro se je zaljubila. Bil je gospod, deset let mlajši od nje, novinec v domu. Njun odnos se je počasi začel razvijati. Potem sta se soočila z občutkom, da ju okolica gleda malce postrani. Da bi se temu izognila, sta odšla na izlet, na morje, kjer sta se poročila.
Zgodba filma ima torej resnični temelj?
To sem se naučil kot novinar. Ko se znajdem v neznani situaciji, si pomagam z raziskovanjem in izsledke potem preoblikujem v fiktivno formo. Tako sem bolj prepričan, da ne udarim mimo.
V prvi polovici 90. let ste delali na HTV. Kako je bilo v vojnem obdobju delati na nacionalni televiziji?
Na televizijo sem prišel po končani fakulteti, imel sem 24 let. Nisem prepričan, da sem imel takrat toliko poguma in distance, da bi se popolnoma iskreno opredelil do dogajanja. Zavedal sem se, da delam na televiziji, ki je bila vpletena v politično propagando. To me ni veselilo, ker sta tako propaganda kot katera koli vojna proti mojim prepričanjem. Vseskozi sem verjel, dobro, vojne bo konec, prišla bo demokracija in potem bomo lahko normalno opravljali svoje delo. Zato moje najtežje obdobje ni bilo med vojno, temveč neposredno po njej, ko sem doumel, da se to ni zgodilo. Politični nadzor je bil vse močnejši, zato sem približno leto dni po koncu vojne na Hrvaškem dal odpoved.
