Načelo socialne države je splošno ustavno načelo, ki ga pomensko napolnjujejo z ustavo zavarovane socialne pravice, na primer svoboda dela, sindikalna svoboda, pravica do stavke, socialna varnost, pokojninsko in invalidsko varstvo, dostop do izobraževanja, dostop do primernega stanovanja in zdravstveno varstvo. Namesto da bi se navedeni seznam uporabljal za preverjanje, na katerih področjih so v Sloveniji še potrebne izboljšave, se uporablja za določanje varčevalnih rezov na vseh ravneh, na način, ki prizadeva najrevnejše. Socialne pomoči in varstveni dodatki so težje dostopni in se štejejo kot vrsta posojila. Mnogi že občutijo lakoto. Srednješolsko izobraževanje ni več dostopno vsem, saj se dijaki iz revnih družin zaradi pomanjkanja denarja za prevoz izpisujejo iz šol. Prihaja do odpuščanj zaradi sindikalne aktivnosti. Zmanjšano je bilo nadomestilo za starševski in bolniški dopust. Kmalu bo na vrsti tudi bistveno redefiniranje delovnih razmerij.

Desetkanje socialne države sistematično poteka tudi na področju pokojnin. Za hip je bilo morda videti, da si je z diskriminatornim posegom v le nekatere točno določene pokojnine enega odstotka prebivalstva oblast privoščila najhujšo možno potezo, vendar napovedi kažejo, da je šlo le za prvi ukrep, ki mu bodo sledili drugi, strožji. Geslo, ki se je razplamtelo v zadnjih tednih, poziva k "očiščenju" pokojninske blagajne vseh, ki naj bi neupravičeno dobivali pokojnine. Pri vzklikanju tega gesla je prav osupljajoče opazovati neko upokojensko združenje, ki je bilo pri tem početju še posebej glasno, ne zavedajoč se, da bi utegnili biti kmalu na vrsti vsi upokojenci, tako tisti, ki so vplačevali, kot tudi tisti, ki niso, pa so morda k družbenemu razvoju prispevali na kak drug način ali pa jim je bila pravica do pokojnine priznana zaradi poprave krivic. Civilna družba bi se vendar morala zavedati načina, na katerega delujejo tovrstne šok terapije: najprej so usmerjene v en del prebivalstva, a ker se jih ukrep drugih slojev ne tiče, ti molčijo ali pa ukrep celo podpirajo v prepričanju, da je pravičen in da se njim kaj podobnega ne more pripetiti. To pa je velika zmota. Bati se je namreč, da bo očiščenju pokojninske blagajne sledila sprememba zakona, ki bo v te pokojnine še huje posegla ali jih celo ukinila, čeprav so bile priznane s pravnomočno odločbo.

To bi bilo absolutno nedopustno, a videti je, da je duh nepravnosti nepovratno ušel iz steklenice. Vprašanje rezov pri pokojninah namreč ne posega samo na področje socialne, ampak tudi pravne države. Vse pokojnine, ki so bile zmanjšane, so bile priznane na zakonski osnovi s pravnomočno zavezujočo odločbo. Primer pokojnin je plastičen prikaz tega, kako je izredne razmere (v tem primeru finančno krizo) mogoče izkoristiti za izpeljavo protiustavnih ukrepov, za katere si pred časom nihče ne bi mogel misliti, da so mogoči. Gre za staro in preverjeno metodo, ki se imenuje doktrina šoka. Če jo ilustriramo s primerom pokojnin, ta doktrina pomeni, da če smo še pred časom verjeli, da v pravnomočne sodne odločbe, s katerimi je bila priznana določena pravica, v skladu s prepovedjo retroaktivne veljave predpisov ni mogoče posegati, je poseg v pokojnine to načelo zamajal. Oblast nam je pokazala, da lahko v imenu krize povozi svojo lastno ustavo, ne da bi pri tem trenila z očesom. Pri tem je nekaj ljudi zagnalo vik in krik, varuhinja človekovih pravic pa je sporni zakon predala v presojo ustavnemu sodišču, a to je bilo vse. Rez je za zdaj uspel.

Smo v položaju, ko poteka množično redefiniranje konceptov pravne in socialne države. Poteka na način, da izvršna veja oblasti pripravlja predpise, ki bistveno posegajo v družbeno ureditev, kot jo poznamo, državni zbor (ki se je že davno odrekel svoji vlogi zakonodajalca) jih kot po tekočem traku sprejema po nujnih in skrajšanih postopkih, ključni varuh ustavnosti in zakonitosti pa zaradi svoje lastne preobremenjenosti z bagatelnimi zadevami na to ni zmožen hitro in prepričljivo reagirati. To pa je pot, ki vodi iz ureditve, poznane pod imenom ustavna demokracija.

V tej luči je prejšnji teden v organizaciji Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS) potekalo javno branje resolucije o normativni dejavnosti. Gre za resolucijo, sprejeto novembra 2009, iz katere izhaja zaveza, da morajo biti predpisi pripravljeni na transparenten način in da morajo postopki sprejemanja omogočati sodelovanje javnosti, na katere predpis vpliva. Po tej resoluciji mora biti za vsak predpis na voljo vsaj 30 dni, da se javnost s predlogom zakona seznani in k njemu poda svoje pripombe. CNVOS, ki sistematično spremlja izvajanje navedene resolucije, je ugotovil, da je vlada v prvih treh mesecih svojega delovanja to načelo kršila v 84 odstotkih vseh objavljenih zakonskih predlogov, po opozorilu pa je to načelo v naslednjih treh mesecih kršila v 78 odstotkih obravnavanih predlogov predpisov, to pa je praksa, ki je skrajno vprašljiva z vidika demokratičnosti sprejemanja predpisov.

Mar navedeno pomeni, da oblasti na zanima, kaj ima javnost povedati o njenih zakonskih predlogih? Mar ji ni pomembno, da pripravi takšne rešitve, ki bodo v javnosti sprejete? Mar je ne zanima znanje strokovnjakov in predstavnikov civilne družbe na področjih, ki jih predpisi urejajo? Na slednje bi lahko odgovorili pritrdilno. Znanje očitno ni več vrednota, čeprav so pred volitvami vse stranke zatrjevale, da moramo postati "družba znanja". To seveda ne moremo postati, če je v proračunu za leto 2013 za znanost predvidenih 19 odstotkov sredstev manj kot v letu 2011, za univerze pa 16 odstotkov manj. Rezi v znanost seveda niso nikakršno naključje. Z neizobraženimi ljudmi je mnogo lažje manipulirati.

Dr. Neža Kogovšek Šalamon je pravnica in direktorica Mirovnega inštituta.