Prireditev, ki je zrasla na zapuščini nekdanjega Novega rocka, promovira neuveljavljene domače glasbenike različnih žanrskih usmeritev. Na voljo jim je studio Radia Študent, kjer vsak izbrani bend posname dve skladbi za brezplačno zgoščenko Klubskega maratona (posnetki so dostopni tudi na spletni strani SoundCloud), tam priredijo radijske koncerte v živo, nato sledi turneja po slovenskih klubih. Letos posnete skladbe spremljajo videospoti, za katere so poskrbeli študenti akademije za vizualne umetnosti.

Vsestranska spodbuda razvoju

Odziv glasbenikov je dober, saj je maraton za neuveljavljene ustvarjalce izvrsten način, da si v domačem prostoru zagotovijo nastope, se na turneji predstavijo širšemu občinstvu in si naberejo odrske izkušnje. Prireditev je pomembna tudi za razvoj in sinergijo slovenskih samoniklih in mladinskih kulturnih prizorišč. Več o teh, njihovi zgodovini in aktualnosti si je sicer mogoče prebrati v knjigi Na trdna tla: Brezsramni pregled samoniklih kulturnih prizorišč in premislek nevladja mladinskega polja, ki je izšla spomladi pod vodstvom etnologa in univerzitetnega profesorja Rajka Muršiča v okviru Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon (UPB).

Letošnji Klubski maraton se je začel "v nizkem startu" 20. septembra, najprej v prostorih zavoda K4/6 s pogovorom o slovenskem klubskem prostoru, ki se je skliceval tudi na zgoraj omenjeno raziskavo UPB, nato pa je v klubu K4 zaigralo pet od šestih letošnjih izbrancev. Nabor bendov je žanrsko prikupno raznolik in že s tem ohranja interes poslušalca, obenem pa servira paleto, ki je dovolj izenačena, da znotraj nje ne moremo izpostaviti zmagovalca ali zvezde.

Od jazza do elektronike

Tako maraton ponuja prefinjen jazz Rok Zalokar Tria na sledi hibridnih bendov, ki prepletajo jazz tehnike s strukturami klasične in rock glasbe; surovost čvrstih noise rockerjev The Kojn, ki prihajata iz okolice Kamnika, "s kmetov", kot rada povesta sama; kvartet Čao Portorož igra nekakšen indie-jugo-punk-pop, ob katerem se z veseljem spominjamo socialističnih počitnic, trip-hop elektroniko, ki se spogleduje z industrial ritmiko, pa ponuja trio Foe Spre Glass Om; pravilno "poštirkani" producent Timo Chinala servira pnevmatične odvode techna, electra, dubstepa in še česa. Čeprav je Chinala na domači klubski sceni relativno neznan, so njegove skladbe že očarale znana producenta Richieja Hawtina in Maura Picotta, pri katerih bo mladi Prekmurec kmalu izdal svoja dela. Šesti iz nabora je trio Trus!, bend glasbenikov in gledališčnikov, ki se je dokončno oblikoval ravno do roka prijave za Klubski maraton, zgledujejo pa se po punk rokerjih The Misfits in simpatični elektronski psihedeličnosti Animal Collective. Letos bodo maratonci obiskali enaindvajset klubov, šest manj kot lani, turnejo pa sklenili 9. novembra v AKC Metelkova mesto v Ljubljani.

Klubski maraton bi vsaj teoretično moral nagovoriti širšo publiko, res pa je, da si marsikateri ljubitelj glasbe ne vzame časa, da bi prisluhnil domači ustvarjalnosti. Morda je na delu nekaj cinizma, morda lenoba, ostaja pa dejstvo, da so vsi koncerti Klubskega maratona brezplačni ali na voljo ob simbolični vstopnini, tako so dostopni vsakomur, kar pa še ne pomeni, da obvelja rek "malo denarja, malo muzike". Navdušenost mladih je nalezljiva, njihova interpretacija sveta, glasbene zapuščine in prihodnosti pa zanimiva in neobremenjena. Morda drži, kot so nekoliko romantično zapisali na Radiu Študent, da ustvarjalni potencial v krizi ne usahne, ampak kvečjemu pridobi na svoji teži in veljavi.