Mrhovinar. Od vojne leta 1991 ga ni bilo sem, niti besede ni napisal o naši zgodbi o uspehu, zdaj pa voha kri. Bil je četrti po vrsti v enem dnevu, ki je izrazil nenadno in iskreno radovednost za Slovenijo. Rasistične napovedi, da bomo končali kot Grčija, so odmevale do zadnje vasi na Novi Gvineji. Prva dva sta bila iz uglednih evropskih ekonomskih časopisov, tretji je veliko komentatorsko ime na Madžarskem, ta pa je avanturist, ki nosi nesrečo.

"Kaj je to, kar berem na agencijah? Začeli ste aretirati ljudi in jih vozite na stadion?" se je hihital, da je nazadnje pisal o teh pojavih, ko so bili v modi še talibani. "Sem prav razumel?"

Že sem hotel začeti razlagati, da je v našo nesrečo res vpleten stadion, ampak da politične opozicije tja še nismo internirali. In tudi, da kolikor jaz vem, ne gre za IMF, ampak za Evropsko centralno banko in za specifične okoliščine ohranjanja stabilnosti evropske valute v pogojih globalne krize, pa sem se zadržal. Nekaj dostojanstva je treba obdržati. Pred tujci ne gre opravičevati domovine s pojasnjevanjem in izgovori. Odgovoriti je treba z domoljubjem.

"Upoštevaj, da je Slovenija deset let manj samostojna kot Zimbabve," sem mu odgovoril v jeziku, ki ga razume. "Za mlado državo to ni tako slabo. Ko je Gana postala neodvisna, smo bili na začetku prve petletke pod Jugoslavijo."

Poskušal sem ga speljati na pogovor o tem, kako lepa dežela je bil Zimbabve v osemdesetih letih, pa me je grobo prekinil in hotel biti resen.

"Daj, razloži mi to Slovenijo na kratko, ker v resnici vem zelo malo."

Samo zato, ker je on večkrat meni pomagal, ko sem bil v zadregi, sem mu odgovoril resno.

"Slovenija je država, v kateri ministrskemu predsedniku sodijo pod obtožbo korupcije pri nakupu orožja, vodja opozicije pa je v preiskavi zaradi suma korupcije pri gradnji stadiona. Ne enemu ne drugemu pa ne pade na pamet, da bi odstopil s položaja, dokler se stvari ne razčistijo."

"Zakaj pa ne?" me je vprašal.

"Zato, ker se ne splača. Notranja ministrica v prejšnji vladi je v manj problematičnem položaju odstopila, pa je v javnosti obveljalo, da je s tem priznala krivdo, in je izginila."

Zdelo se mi je zelo lepo in koncizno povedano.

"Vidim," sem slišal z druge strani.

Ob suhem tonu konca radovednosti, sem se zamislil. Rekel sem nekaj neverjetnega. Najbolj čudno pa je bilo to, da je bilo vse res. Poskušal sem se spomniti še ene države, v kateri sta na najvišjem položaju izvršne oblasti in opozicije hkrati politika, ki sta objekt preiskovanja kriminalistične policije. Nobene se nisem mogel spomniti. Običajno se vloge razdelijo. Če je oblast korumpirana, opozicija igra na poštenost in govori o etičnih normah in pravni državi. Če je opozicija podkupljena, oblast vihti gorjačo vrednot in moralizira, naj policija neodvisno opravi svojo dolžnost. Nenavadno je, da so na obeh straneh osumljeni nezakonitega polnjenja žepov. Vsaj eden mora biti dovolj pameten, da ne pusti sledov. Drugače gre država k hudiču.

Še v Berlusconijevi Italiji je bilo to res. V Republiki srbski si pošteno razdelijo vloge. Medtem ko eden ropa, drugi moralizira. Afganistan je korumpirana država. Ampak v Kabulu ti povedo, da so bili talibani res okrutna fanatična oblast, ki je lopovom na mestnih trgih sekala tačke, korumpirani pa niso bili. Blazni, ampak pošteni. Prav to pa je nevarnost. Če je ves politični razred na črnem trgu delovne sile, se poštenost v družbi pojavi kot norost, ki ima uničujoče učinke. Šefu oblasti in opozicije hkrati sodijo samo v časih polkovniškega državnega udara.

Kot patriot bi najraje verjel, da sta oba nedolžna. Vendar se v vero ne morem zateči, ker tudi cerkev kaže podobo, da bog pomagaj. Duhovniki nadlegujejo tuje otroke, svojih pa ne priznajo, medtem ko bankrotirajo cerkvena podjetja, ki v svojih medijskih branžah razpečavajo pornografijo. Ob knjigah, ki jih Modrijan izdaja o ekonomiji Vatikana, vse skupaj izpade kot urejen sistem lopovščine, v katerem sodelujejo cerkvene in laične oblasti. Ni da bi človek ravno v zakristijah iskal uteho pred korupcijo v političnih pisarnah.

Ob posnetkih, ki so jih pred časom kazali o Zoranu Thalerju in njegovih evropskih poslih, bi si tudi res ne želel evropske rešitve problema.

Kako smo zašli v družbo, kjer vsi člani oblasti za vse druge trdijo, da so lopovi, in imajo za to policijske in sodne argumente? Politični razred tvorijo spretni ljudje, poštenost pa ni njihova odlika. To nekako ni bila ideja Slovenije leta 1990. Slovela je po marsičem drugem, kot država gangsterjev pa res ne. Politična kultura popolne individualne in socialne neodgovornosti tudi ni prišla od zunaj, ampak je samorodni pojav. Mislim, da vem, kako smo se znašli v tej godlji. Politikom je šlo predobro in so se šli politiko daleč nad svojimi možnostmi. Če bi to bila bližnjevzhodna država, bi zanjo rekli, da je žrtev lastnega uspeha. Le da ni črpala nafte, ampak Evropsko unijo.

Ko je bilo v devetdesetih letih treba spremeniti ustavni red države, je v parlamentih veljal konsenz, da je prihodnost države EU. Vizijo razvoja bi lahko povzeli v štirih besedah. Nato, EU, evro, schengen. Na dveh serverjih v Bruslju so bili shranjeni vsi načrti za spremembo države. Treba jih je bilo samo pretočiti na računalnike parlamenta in prevesti v slovenščino. Veljal je konsenz, da je to pametno, poslanci so jih sprejeli brez diskusije. Šlo je kot po maslu. Ustavni red države je bil spremenjen brez ene same resne polemike. Proces je imel neprijetno lastnost. Iz treh generacij profesionalnih politikov je naredil neodgovorne otroke. Paziti so morali zgolj na to, da so vestno izpolnili navodila. Ker se niso mogli formirati v diskusijah o zakonodaji, ki je bila napisana brez njih, so se učili na marginalnih prerekanjih o tem, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni in kdo bo dobil zadnjo bitko s Hrvaško za mejo na morju. Tudi Hrvaško so na koncu prepustili Evropi. Ker so zakone drugi napisali v Bruslju, jih razumejo kot nekaj, kar za njih ne velja. Sijajno znajo kadar koli strokovno drug drugemu razložiti zadnje dni velike vojne in njihove posledice za naslednjih sto let zgodovine. Morda zaradi tega resnega pogovora o stanju ekonomije ne znajo izpeljati niti pod nadzorom. Navdušeno pa podirajo vse, kar je bilo zgrajeno v miru.

Če bi film Reševanje vojaka Ryana snemala Slovenija, bi ga s konsenzom vseh vojskujočih se strani ustrelili. Država ne mara srečnih koncev.