Sodba še ni pravnomočna, zagovornik Ruparja Rok Petrič je že napovedal pritožbo na Višje sodišče v Ljubljani. Pavel Rupar se včerajšnje zadnje obravnave v zadevi Aquaplus ni udeležil, zato mu je sodnica izrekla sodbo ob odsotnosti. Rupar se prav tako ni odzval na naše klice.

Naj spomnimo, da je bil Rupar doslej že štirikrat pravnomočno obsojen. Prvič leta 2007 zaradi zlorabe položaja na denarno kazen in isto leto še na pogojno kazen zaradi obrekovanja "LDS-ovcev" v občinskem glasilu. Leta 2009 je bil obsojen na pogojno kazen v zadevah marmor in študentske položnice, leto kasneje še na pogojno kazen v zadevi Francija. Občini Tržič je moral vrniti 30.000 evrov z obrestmi, večji del denarja pa je že vrnil.

Včeraj je bil Rupar na kranjskem sodišču torej prvič obsojen na zaporno kazen. Obtožnica ga je bremenila, da je februarja leta 2004 prejel 40.000 evrov, ki jih je avstrijsko podjetje Aquaplus namenilo tržiški občini, da bi pokrilo stroške priprave na gradnjo čistilne naprave in kanalizacijskega omrežja. Tega denarja v občinsko blagajno ni bilo nikoli, posel z Avstrijci pa je kasneje padel v vodo in občina Tržič je pred kratkim sama s pomočjo evropskega denarja zgradila kanalizacijsko omrežje. Aquaplus sicer na istem sodišču toži občino Tržič za kar pol milijona evrov zaradi izgube tega posla in tudi zaradi izgubljenih 40 tisočakov. To sojenje je "čakalo" na razplet kazenske zadeve.

Kot se je izkazalo, je bilo v sojenju ključno pričanje posrednika med Aquaplusom in Ruparjem Jurijem Pinterjem, ki je povedal, da so mu Avstrijci dali ček za 40 tisočakov, ki ga je v banki v avstrijski Lipnici unovčil in ga nato nesel čez cesto v lokal ter ga izročil Pavlu Ruparju. Vse to je izza druge mize gledala tudi Pinterjeva žena Marjana. Sojenje je pokazalo tudi na to, kako avstrijska podjetja gledajo na "balkanske" posle v Sloveniji, saj je eden od predstavnikov podjetja Aquaplus razložil, da je v Avstriji precej nenavadno, da taki posli potekajo v gotovini oziroma s čeki, a za primere poslov na Hrvaškem ali v Sloveniji naredijo izjemo...

Tožilka Renata Vodnjov je v zaključni besedi poudarila, da je dokazano, da so Avstrijci ček za 40.000 evrov izdali in ga predali Pinterju in da je njegovo pričanje in pričanje njegove žene dovolj prepričljivo. Poudarila je še, da prav neskladja v njunih pričanjih glede podrobnosti, kot so oblačila udeležencev ali vreme tistega dne pred kar osmimi leti, nakazujejo na to, da se priči nista dogovorili in da sta torej govorili resnico. Tožilka je predlagala 14 mesecev zaporne kazni in preklic prejšnjih pogojnih kazni, a bila s končno sodbo nato zadovoljna.

Ruparjev zagovornik Rok Petrič je tako v zaključnih govorih kot pred sodiščem po koncu sojenja zatrdil, da tožilstvo očitanega dejanja ni uspelo dokazati in da zaradi več okoliščin obstaja hud dvom o obstoju kaznivega dejanja. Zagovornik je postavil pod vprašaj tudi časovni potek dogodkov in verodostojnost ključnih pisnih dokazov, ki so bili le fotokopirani in ne v originalu. Prav tako je poudaril, da ni nobenega dokaza, da bi do predaje denarja med Pinterjem in Ruparjem res prišlo. Tudi predlagana kazen se mu je zdela pretirana, češ da je Rupar že "plačal" z medijsko pozornostjo.

Sodnica je v večji meri sledila razlagi in predlogu tožilke, pri odmeri kazni pa je poleg višine premoženjske koristi upoštevala še dodatno, zanimivo okoliščino - metanje slabe luči na našo državo. "V posel je bila vpletena avstrijska družba, njen predstavnik pa je povedal, da se taki posli ne plačujejo v gotovini ali s čeki in da so naredili izjemo. Da v naši državi ne veljajo taki standardi, je slabo sporočilo," je ugotovila sodnica Marjeta Dvornik.