Arktična ledena kapa je v nedeljo merila rekordnih 4,1 milijona kilometra ali 70.000 kvadratnih kilometrov manj kot leta 2007, ko so izmerili njen najmanjši obseg od leta 1979, odkar opravljajo satelitska merjenja. To je ameriško vesoljsko agencijo Nasa in ameriški Nacionalni podatkovni center za led in sneg (NSIDC) spodbudilo, da sta sklicala tiskovno konferenco in dvignila na noge okoljevarstvenike. "Pred tridesetimi leti je arktična ledena kapa pokrivala površino, enako velikosti Avstralije. V nekaj desetletjih bo v poletnih mesecih skoraj zagotovo popolnoma izginila," je zapisala organizacija Greenpeace in pozvala h globalnemu gibanju za razglasitev Arktike za globalni rezervat.
Problem ni ena številka, problem so trendi
Strokovnjaki pri Nasi in NSIDC so najprej sicer previdno dejali, da gre pri novih podatkih samo za številko. Arktična ledena kapa se zaradi temperatur poleti pač topi, pozimi spet narašča, občasno pa zaradi vremenskih vzorcev pade rekord v njeni majhnosti. Težava so trendi. Ti namreč kažejo, da se količina ledu na severnem tečaju poleti manjša na dolgi rok. Odkar obstajajo satelitske meritve, se je minimalna površina ledu na severu poleti v povprečju zmanjšala za trinajst odstotkov na desetletje. Obenem se vztrajno manjša tudi debelina ledu. Povrhu pa letošnji rekord skoraj gotovo še ni dokončen - led na severu se običajno topi nekje do sredine septembra. "Verjetno bomo doseženi rekord letos še precej presegli, preden bo poletna sezona pod streho," je dejal znanstvenik centra NSIDC Walt Meier.
Manjšanje arktične ledene kape je najbolj kritično zato, ker lahko povzroči spremembe v globalnem vremenskem sistemu. Gre za nekakšno verižno reakcijo - arktični led se topi zaradi globalnega segrevanja ozračja, njegovo taljenje pa to segrevanje še pospešuje. Polarni led namreč deluje kot zrcalo, ki odbija sončne žarke, z zmanjševanjem njegovega obsega pa planet vsrka več sončeve toplote. Podatki kažejo, da se severna ledena kapa krči hitreje, kot je v svojem poročilu leta 2001 zapisala Organizacija združenih narodov. Glavni avtor poročila Michael E. Mann opravi, da so takratna predvidevanja govorila o tem, da bi moral led na sedanji obseg poleti pasti šele čez nekaj desetletij. Okoljevarstveniki tudi opozarjajo na povezavo med taljenjem polarnega ledu in hudimi sušami, kakršne so letos najbolj prizadele sever Amerike, poplavami in drugimi vremenskimi nevšečnostmi. Krčenje ledu ogroža tudi tamkajšnje živali, pri čemer bi severna ledena kapa lahko poleti popolnoma izginila v roku petdesetih let.
Nekateri vidijo tudi lepe zaslužke
Med tistimi, ki si zaradi taljenja ledu manejo roke, so predvsem naftna podjetja in ladijske družbe. Slednje skušajo poleti med Pacifikom in Atlantikom voziti po tej skrajšani, a vremensko precej bolj nepredvidljivi poti, imenovani severna morska pot, okoli katere pa se krešejo tudi nesoglasja med velikimi državami o pristojnostih nadzora. Taljenje ledu izkoriščajo tudi naftna podjetja s škodljivimi posledicami za ekosisteme. Na območju severnega polarnega kroga naj bi bilo do 160 milijonov sodov zalog nafte, kar je približno četrtina vseh ocenjenih neodkritih zalog. Velik del teh zalog leži pod območji, ki so pozimi pokrita z ledom - poleti pa ne (več). Tik preden sta Nasa in NSIDC objavila sveže podatke, je po poročanju Independenta ladja podjetja Shell izkoristila odprto pot zaradi staljenega ledu in se z Aljaske odpravila v arktično regijo v pričakovanju končnega dovoljenja za iskanje nafte. Greenpeace opozarja, da bi "morali naftna podjetja prepričati, da odpiranje tega območja za izkoriščanje ne predstavlja poslovne priložnosti, ampak resno opozorilo". Na drugi strani pa nekateri znanstveniki pravijo, da je taljenje ledu del naravnega cikla in da je pomen, ki ga njihovi kritični kolegi pripisujejo človeškemu faktorju, predvsem toplogrednim plinom, napihnjen.
