V svoji pridigi v cerkvi sv. Mihaela na Barju je pomožni škof dejal, da želijo z današnjo mašo pokazati, da so blizu vsem, ki trpijo, pa naj "bodo tisti, ki so bili v nesreči poškodovani, ali njihovim domačim, sorodnikom in prijateljem".
Kljub bolečini, ki jo je prizadejala nesreča, po besedah Jamnika vse zbrane pri maši združujeta skupna bolečina in prošnja, da bi ohranjali "upanje, vero in pogum, da je življenje močnejše od smrti". Prav upanje, vera in pogum so namreč tisti, ki nas povezujejo "z našimi dragimi rajnimi, kot tudi tistimi, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju", je dejal.
Človeško življenje je po besedah Jamnika polno preizkušenj, prebroditi pa nam jih lahko pomaga Kristus. Kajti "on sam je vstopil v največje temine trpljenja in smrti človeškega bivanja, in tako sta trpljenje in smrt v moči velikonočne skrivnosti obsijana z zarjo velikonočnega jutra", je dejal in dodal, da smo prav zato vsi "še toliko bolj poklicani in spodbujeni, da doživljamo tudi radost in čudež bivanja ob čisti darežljivosti Boga".
Svojo pridigo pa je Jamnik zaključil z mislimi iz romana Fjodora Dostojevskega Bratje Karamazovi: "Prav gotovo bomo vstali, prav gotovo se bomo videli in veselo, radostno bomo pripovedovali drug drugemu vse, kar je bilo! In večno, vse življenje se bomo držali za roke!"
