Če je drugod odločilnega pomena delovanje parlamentarne opozicije, je pri nas enako in bolj pomembna vloga zunajparlamentarne opozicije. Vlada brez izdatne podpore med volilci namreč ne more uspešno uveljavljati svojega programa, čeprav bi poslanci koalicijskih strank zvesto podpirali vsak njen zakonski projekt. Moč zunajparlamentarne opozicije izvira iz ureditve zakonodajnega referenduma. Ustavna ureditev namreč omogoča vsakomur, ki je sposoben zbrati 40.000 podpisov volilcev (oziroma prepričati tretjino poslancev ali državni svet), da izsili vseljudski referendum o zakonu, ki ga je sprejel državni zbor.

Vladi nič ne pomaga trdna podpora poslancev vladne koalicije pri sprejemanju zakonov, če ni sposobna zagotoviti večinske podpore tem zakonom na referendumih. To je vse težje v pogojih ekonomske krize, spremeni pa se v misijo nemogoče takrat, kadar podpora vladi med volilci pade globoko v rdeče številke, na primer pod tretjino vseh volilcev. Tisti del sedanje vladne koalicije, ki je bil v prejšnjem mandatu v opoziciji, dobro pozna ta mehanizem onemogočanja uspešnega delovanja vlade, saj ga je spretno izkoriščal, ko je ob podpori zunajparlamentarne opozicije z referendumi toliko časa majal vladno koalicijo, da je razpadla, in izsilil predčasne volitve. Takšno destruktivno delovanje nekdanje opozicije ni bilo presenečenje oziroma novost, z vidika interesov njegovih nosilcev pa je težko razumljivo, da so sočasno nasprotovali ustavnim spremembam, ki bi omejile možnosti za podobno destruktivno delovanje nove opozicije, ko bodo sami na oblasti.

Kakorkoli že, od tedaj, ko je parlamentarna opozicija s pomočjo zunajparlamentarne prek referendumov izsilila predčasne volitve, postaja jasno, da se v Sloveniji vladna kriza ne začne z razpadom koalicije oziroma takrat, ko parlament ne more več normalno delovati, temveč veliko prej, takrat, ko vlada izgubi večinsko podporo med volilci. Na ustavni ravni tega problema nikakor ni mogoče reševati s spremembo, ki bi omogočila sočasno izvolitev predsednika vlade in ministrov, niti z vnosom zlatega fiskalnega pravila v ustavo, temveč le tako, da se spremeni ustavna ureditev referenduma.

Politiko zanaša iz ene v drugo skrajnost

Znano je, da različica delitve oblasti, ki je uveljavljena v Sloveniji, ni čista oziroma popolna, saj razmerja med različnimi oblastmi niso uravnotežena. Spojenost izvršilne in zakonodajne oblasti, do katere prihaja, ker vlada prek političnih strank obvladuje parlamentarno večino, jima daje moč in prevlado tudi v razmerju do sodne oblasti. Posebnost slovenske ureditve, povzeta po nemški, je tudi posebej vpliven in stabilen položaj predsednika vlade (gre za elemente tako imenovanega kanclerskega sistema). Nekoč je dr. Drnovšek kot mandatar vlado oblikoval tako, da v njej ni bilo ene od strank, ki je glasovala zanj, podpredsedniško mesto v vladi pa je dobil predsednik stranke, ki je glasovala proti mandatarju. Takšna je moč mandatarja pri oblikovanju vlade.

Podobno je tudi, če pride do vladne krize: če se sam ne želi umakniti, lahko predsednik vlade vztraja na funkciji tudi potem, ko izgubi večinsko podporo med poslanci, koalicijskimi strankami, ministri in volilci. Z vidika teh posebnosti bi lahko bilo omejevanje referendumov tudi problematično, ker bi dodatno okrepilo izvršilno in zakonodajno oblast ter oslabilo sodni in drug nadzor nad njunim delovanjem. Zato bi se vzporedno morali okrepiti nadzorni mehanizmi (vloga rednih sodišč in ustavnega sodišča, državnega sveta, računskega sodišča, varuhinje človekovih pravic, protikorupcijske komisije itd.), katerih naloga je omejevati samovoljo izvršilne in zakonodajne oblasti, ki se je najbolj izrazito pokazala pri načinu sprejemanja in v vsebini ZUJF.

Ena od možnih izboljšav bi bila uvedba ustavnega veta predsednika republike. Predsednik bi lahko odložil razglasitev zakona do odločitve ustavnega sodišča, če bi ocenil, da sprejeti zakon ni v skladu z ustavo. Ker končna odločitev o uveljavitvi zakona ne bi bila niti v rokah državnega zbora niti predsednika, temveč v rokah ustavnega sodišča, bi bil učinek veta izrazito pozitiven. Večji pomen bi namreč dobila ustava kot akt, ki naj preprečuje samovoljo izvršilne in zakonodajne oblasti. Zdi se, da je predsednik republike kot neposredno izvoljen "oče naroda" najbolj primeren, da oceni, ali je treba pred uveljavitvijo nekega zakona preveriti njegovo ustavnost.

Z ekonomsko krizo, še posebej, če je spojena z elementi vladne krize, se spreminja vloga vseh organov v sistemu delitve oblasti. V kriznih razmerah se tudi politične stranke prenehajo deliti na vladne in opozicijske, ker s krizo nastopijo razmere, podobne tistim neposredno po volitvah, ko je odgovornost za oblikovanje vlade odvisna od prizadevanj vseh parlamentarnih strank in poslanskih skupin. Kadar vlada ne deluje uspešno in postane vprašljiva njena legitimnost, se postavi vprašanje, kdo in kako lahko pomaga pri iskanju izhoda iz vladne krize. Med njimi je na prvem mestu neposredno izvoljen predsednik republike, ki je po svoji funkciji in načinu izvolitve prvi poklican, da ocenjuje, kateri način reševanja krize je v določenih razmerah najboljši za državo in državljane. Po mojem mnenju bi morali volilci na bližnjih predsedniških volitvah izbirati ravno na podlagi ocene, kateri od kandidatov bo uspešneje opravljal takšne zahtevne naloge v kriznih razmerah.

Možni izhodi iz vladne krize so po veljavni ustavni ureditvi raznoliki, večinoma pa se v praksi niso izkazali za uspešne. Najkrajše bi lahko rekli, da se vsaka možnost izhoda iz krize zdi dobra samo do takrat, ko je v praksi prvič uporabljena. V prejšnjem mandatu so bila preslišana vsa strokovna opozorila o tem, da ustava ne obravnava predčasnih volitev kot prve rešitve za izhod iz vladne krize. Prej nasprotno, ustava poskuša na različne načine predčasne volitve preprečiti oziroma odložiti. Politiko zanaša iz ene v drugo skrajnost: kot je pred dvema letoma obravnavala predčasne volitve kot edini pravi izhod, danes poudarja, da v sedanjih razmerah ne bi mogle biti uspešne. Glavni razlog je v tem, da politične stranke, ki podpirajo neuspešno vlado, na predčasnih volitvah doživijo poraz ali celo izpadejo iz parlamenta.

Negativni vpliv Bajukove vlade

Če se ozremo še nekoliko bolj v preteklost vladnih kriz, bomo ugotovili, zakaj opozicijske parlamentarne stranke nočejo prevzemati odgovornosti za oblikovanje nove vlade brez novih volitev. Gre za negativen vpliv izkušenj političnih strank, ki so podpirale Bajukovo vlado in po nekajmesečnem vladanju doživele hud volilni poraz, zato za konstruktivno nezaupnico nočejo niti slišati. Zamisel konstruktivne nezaupnice vladi ima ob svojih dobrih straneh (omogoča hitro oblikovanje nove vlade brez predčasnih volitev) tudi svoje slabosti oziroma omejitve. Še posebej v kriznih razmerah je slabo, da je po naravi stvari iz oblikovanja nove vlade izločena tista velika parlamentarna stranka, iz katere je aktualni predsednik vlade. Ta stranka noče sodelovati pri rušenju svojega predsednika in noče podpirati zamisli o novi koaliciji. Zato tudi ta možnost ne bo v prvem planu ob reševanju prihodnjih vladnih kriz. Tako v prihodnjih vladnih krizah niti predčasne volitve niti konstruktivna nezaupnica ne bosta rešitvi, nad katerima bi bile politične stranke in poslanske skupine navdušene.

Glede na to ni odveč opozoriti na pozitivne izkušnje ene od možnih rešitev, ki je parlamentarne stranke nikakor nočejo resneje vzeti v obzir, čeprav jo večkrat omenjamo zunanji opazovalci parlamentarnih delitev. Ta možnost je velika koalicija. Gre za možnost oblikovanja protikrizne vlade, ki bi združevala strokovne in politične moči za izhod iz krize in vsaj začasno potisnila na stran ideološke delitve iz preteklosti. Odgovornost za oblikovanje in delovanje takšne vlade bi morale prevzeti največje parlamentarne stranke, ki bi imele dovolj moči, da bi lahko v nujnost in koristnost interventnih ukrepov prepričale tudi širšo javnost oziroma večino volilcev. Velika koalicija je pod vodstvom dr. Janeza Drnovška relativno uspešno delovala po volitvah leta 1992. Mislim, da se danes pri iskanju možnih prihodnjih mandatarjev preveč ozirajo samo po ekonomistih, ne pa tudi po pravnikih. Prepričan sem namreč, da bi v današnjih razmerah vlado lahko uspešno vodil predvsem tisti, ki bi zagotovil spoštovanje načel pravne države, brez katerih se bo nadaljevalo destruktivno spopadanje desnih in levih političnih strank do končnega uničenja države oziroma njenega mednarodnega ugleda.

Bojim se, da bo Slovenija vse manj uspešna, če se bodo še naprej na oblasti izmenjavale desne in leve vlade, ki jih bosta parlamentarna in zunajparlamentarna opozicija onemogočali s pomočjo izsiljenih zakonodajnih referendumov. Zato se mi zdi, da je velika koalicija najboljša prehodna rešitev za izhod iz sedanjih razmer. Seveda pa bi bilo mogoče obvladovati krizo tudi brez zamenjave vlade, če bi sedanja vlada obrnila nov list in nehala izkoriščati ekonomsko krizo za napade na svoje politične nasprotnike in diskriminatorno poseganje v pravice njihovih volilcev, za kadrovske menjave na podlagi ideološke pripadnosti ter za rušenje načel socialne in pravne države. Namesto tega bi morala vlada omogočiti opozicijskim strankam takšno participacijo na oblasti, ki bi jih zavezovala h konstruktivnemu (so)delovanju. Zdi se, da v takšen preobrat v delovanju sedanje vlade vse manj verjamejo celo tiste koalicijske stranke, ki se zanj zavzemajo.