Dan odhoda v Ljubljano ali v Maribor, redki so odšli na Obalo, še redkejši kam drugam, je imel tudi dodano vrednost. Ko si postal študent, če ne že prej, si običajno šel od doma. Prepuščen si bil samemu sebi, postal si samostojen. Izpolnjeval si študijske obveznosti brez priganjanja staršev. Se učil živeti v sožitju z drugimi sostanovalci v študentskem domu ali (ker je bila za sprejem vanje takrat še neskončna čakalna vrsta in so bili avtomobili med študenti redkost, pa še avtocest ni bilo) v najetem stanovanju. Naučil si se ravnati z denarjem. Razpoložljiv kupček iz enega ali več virov je bilo treba razdeliti med najemnino, študijsko literaturo, mesečno vozovnico, bone za prehrano in študentske užitke.
To se je spremenilo. V študijsko ospredje je stopilo "ostati nekje", če se le da, doma. Že snovalci nacionalnega programa visokega šolstva od leta 2011 do 2020 so ugotovili, da je število visokošolskih zavodov in študijskih programov v zadnjih letih bistveno naraslo. Študijske programe je v letu 2002/2003 izvajalo 12 samostojnih visokošolskih zavodov in 2 univerzi, sredi leta 2010 pa 30 samostojnih visokošolskih zavodov in 5 univerz. "Novi samostojni visokošolski zavodi ponujajo predvsem programe družboslovnih smeri. Prav tako se na enakih lokacijah odpirajo novi zavodi ali dislocirane enote, katerih razvoj ni strateško in sistemsko vpet v celovit koncept visokega šolstva v Sloveniji."
Sedanji razvoj visokega šolstva še vedno ne sledi zastavljenim načrtom. Krajevne dostopnosti omenjeni nacionalni program ne omenja, pač pa poleg kakovosti izpostavlja socialno dostopnost študija: to je pravičen dostop do visokega šolstva in neovirano dokončanje študija. Kakovost študija naj bi med drugim diplomantom omogočala zaposljivost in mobilnost v evropskem prostoru ter širše. Z obojim so pri nas težave. Nekatere novonastale fakultete proizvajajo nezaposljive študente, s približevanjem študija domačemu pragu pa jim mobilnost pravzaprav preprečujejo. In kakovost? Ta je ob vse ohlapnejših pogojih za sprejem, saj je študijskih mest ob vse manjših generacijah študentov vse več, ogrožena tudi na že priznanih in cenjenih študijskih smereh.
Tudi učenja za življenje je na takšen način vse manj. Mnogi mladi so prisiljeni ostajati doma, druge, ki bi šli lahko v svet, pa k temu celo spodbujamo (in ostajamo na vrhu evropske lestvice po dolgem življenju pri starših).
Vendar je to le površje. Pod njim je zgodba o novih univerzah prepletena z ideološkimi in političnimi nitmi. Avtonomnost univerz je, tako trdijo, razlog, zaradi katerega se ministrstvo za izobraževanje z njimi ne ukvarja. Čeprav gre visoko šolstvo po poti, ki je skrenila z načrtovane v nacionalnem programu. Nenavaden odgovor in predvidljiv izgovor. Na posledice za zdaj opozarjajo le najbolj drzni.
Ljudi pa pri vsem tem pravzaprav zanima predvsem, kdo bo vse to plač(ev)al.
