Najdba je še posebej zanimiva, saj so ob vznožju enega od skeletov našli bronasto posodo, v kateri je bilo shranjeno srce. Na posodi je vgraviran grb Auerspergov, ime Ferdinand II. in letnica 1655-1706. Mestni muzej Ljubljana je lani zaprosil Laboratorij za molekularno genetiko na Inštitutu za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani, da bi opravili molekularnogenetsko preiskavo teh posmrtnih ostankov. Iz ostankov enega od skeletov jim je uspelo izolirati za genetsko identifikacijo dovolj ohranjen genski material, ali je ta oseba res pripadala rodbini Auersperg, pa še ni znano.

"Ker smo imeli kar nekaj izkušenj z genetsko analizo ostankov umrlih iz druge svetovne vojne, smo si drznili sprejeti v obravnavo tako dragocen material, kot so tristo let stare kosti najverjetneje družine Auersperg," je povedala doc. dr. Irena Zupanič Pajnič, univ. dipl. biol., operativna vodja laboratorija, kjer opravljajo forenzičnogenetske preiskave, kot so preverjanje bližnjih in daljnih sorodstvenih povezav (ugotavljanje očetovstva), identifikacija bioloških sledi v kriminalističnih primerih, neprepoznavnih posmrtnih ostankov, tkivnih vzorcev ob sumu na njihovo zamenjavo in drugo. Ostanki umrlih iz druge svetovne vojne se namreč še vedno pojmujejo kot biološki material s sodobno deoksiribonukleinsko kislino (DNK), kadar so ostanki starejši od 75 let, pa gre za preiskave starodavne DNK. Posmrtni ostanki domnevno Auerspergov so bili tako najstarejši material, kar so jih kdaj obravnavali v laboratoriju, ki za ugotavljanje starodavne DNK niti nima posebne opreme - si pa te zelo želijo.

Starodavna in sodobna DNK

Starodavna DNK se razlikuje od sodobne predvsem po tem, da je manj ohranjena, saj jo različni dejavniki sčasoma uničujejo in jo je zato iz posmrtnih ostankov težko, včasih tudi nemogoče izolirati v zadostnih količinah. Za genetsko identifikacijo preučujejo jedrno DNK (gre za avtosomske, torej nespolne kromosome, in spolni kromosom Y, ki so v jedru celice in imajo eno samo kopijo) in mitohondrijsko DNK; ta je v celici v številnih kopijah, kar ji omogoča daljšo ohranitev in jo je zato lažje izolirati kot jedrni genom.

"Mitohondrijska DNK in kromosom Y sta kot genetska označevalca zelo uporabna v genealoških študijah, ker se dedujeta v nespremenjeni obliki in omogočata sledenje v naslednjih generacijah potomcev - mitohondrijska DNK po materini liniji, kromosom Y pa po očetovi liniji. Avtosomski kromosomi pa se spreminjajo, saj se pri spolnem razmnoževanju rekombinirajo, preurejajo, zato je po nekaj generacijah primerjava težja," je pojasnila forenzična genetičarka.

Drugi problem starodavne DNK je, da jo težko razlikujemo od sodobne DNK. Zato pri delu veliko pozornost posvečajo temu, da s površine kosti in zob odstranijo kontaminacijo z mikroorganizmi in sodobno DNK in da skeletov ne kontaminirajo s sodobno DNK. Do kontaminacije lahko pride pri izkopu, shranjevanju v muzejskih depojih, pri antropoloških in molekularnogenetskih preiskavah oziroma povsod, kjer se rokuje z izkopanim materialom. Zato pri vsakem arheološkem najdišču vzporedno s gensko analizo posmrtnih ostankov opravijo tudi gensko analizo vseh posameznikov, ki so bili v stiku z ostanki. Podatke zberejo v tako imenovani eliminacijski podatkovni zbirki.

Molekularnogenetske preiskave vključujejo več korakov: najprej iz vzorcev iz posmrtnih ostankov pridobijo mitohondrijsko in jedrno DNK, določijo količino pridobljene DNK, jo analizirajo, da dobijo genetske profile, nato te primerjajo z genetskimi profili iz eliminacijske podatkovne zbirke, da izključijo morebitno kontaminacijo s sodobno DNK. Da lahko dokažejo identiteto pokojnih, morajo njihov DNK primerjati z DNK še živih sorodnikov (s tako imenovano referenčno DNK), sorodstveno povezanost pa morajo na koncu potrditi še s statističnim izračunom. Zahtevana verjetnost za pozitivno genetsko identifikacijo mora biti višja od 99,9 odstotka - torej enako visoka, kot se zahteva tudi pri dokazovanju očetovstva.

Slabo ohranjeni skeleti in srce

Skeletni ostanki iz grobnice na ljubljanski tržnici so bili zelo slabo ohranjeni, zato so bili raziskovalci skeptični, ali jim bo uspelo izolirati dovolj kakovostno DNK za nadaljnjo obdelavo. Najprimernejši material za genetsko identifikacijo so dolge kosti, zlasti stegnenice, in zobje. Zobje in deli stegnenic so bili ohranjeni le pri dveh skeletih, pri drugih so za tipizacijo uporabili ostanek lobanj. Lobanjske kosti pa so zelo tanke in vsebujejo malo DNK, zato so v forenzičnih preiskavah manj primerne. Analizirali so tudi vzorce tkiva srca.

Količina izolirane DNK je bila dovolj visoka le pri enem od skeletov, in sicer pri ostankih pokojnika, ob katerem so našli posodo s srcem: dobili so celotne genetske profile jedre DNK (ta daje informacijo tudi o spolu pokojnega - bil je moški) ter mitohondrijske DNK. "To so odlični rezultati za obdelavo tristo let starih posmrtnih ostankov s klasičnimi forenzičnogenetskimi metodami. Na osnovi teh podatkov lahko sledimo potomcem po očetovi in materini liniji," je povedala dr. Zupanič-Pajničeva. Čaka jih še primerjava z referenčnimi DNK še živih pripadnikov družine Auersperg, s čimer bi lahko ugotovili, ali je pokojnik res pripadal tej rodbini. Ohranila naj bi se sorodstvena veja po očetovi liniji in v Mestnem muzeju Ljubljana navezujejo stike s sorodniki. Iz tkiva srca jim DNK žal ni uspelo izolirati.

Pri delu so uporabili metode, ki se uporabljajo za identifikacijo sodobne DNK. "V laboratorijih za starodavne ostanke že uporabljajo novo generacijo aparatur, ki omogočajo hitrejšo in bolj kakovostno sekvenciranje DNK (postopek za ugotavljanje zaporedja nukleotidov v molekuli DNK, op.p.), imajo večjo občutljivost in lahko zaznajo tudi nižje količine DNK, kot jo zaznamo mi s Sangerjevo metodo sekvenciranja. Te aparature pa so precej drage," Zupanič-Pajničeva namigne, da rezultati morda le niso dokončni. Na vzorcih posmrtnih ostankov, ki jih niso uporabili, lahko namreč kasneje ponovno opravijo gensko analizo. Tako na primer v ZDA zaradi slabo ohranjenih posmrtnih ostankov niso mogli opraviti genske analize skoraj polovice umrlih v napadih na Svetovni trgovinski center 11. septembra 2001, a so biološki material shranili za kasnejše obdobje, ko bo morebiti razvoj znanosti to dopuščal.

Znana morajo biti imena žrtev

V Laboratoriju za molekularno genetiko na Inštitutu za sodno medicino ljubljanske medicinske fakultete so v preteklih osmih letih opravili genetske identifikacijske preiskave tudi na posmrtnih ostankih iz nekaterih grobišč pobitih po drugi svetovni vojni, kjer so znana imena žrtev. Največje tako grobišče je brezno KonfinI na Kočevskem. Genetsko identifikacijo bi lahko opravili tudi pri umrlih v rovu Barbara, saj so se trupla zaradi posebnih pogojev mumificirala in je pričakovati dobro ohranjeno DNK - a identifikacija ni mogoča, saj ne vedo, kdo so umrli, in zato ne morejo iskati svojcev za referenčno DNK. "Veliko arhivskega gradiva o pobojih je uničenega, zato smo lahko zadovoljni, če imamo genetsko identificirano vsaj kakšno grobišče in s tem pokažemo pieteto do umrlih," meni forenzična genetičarka.

Posmrtne ostanke pobitih morajo izkopati ročno, če je le mogoče, v anatomski legi, da lahko identificirajo celotne skelete posameznikov. V tem primeru za genetsko identifikacijo vzamejo dva zoba in del stegnenice in svojcem vrnejo celoten skelet. Pri KonfinuI so pobite zmetali v 45 metrov globoko kraško brezno, zaradi česar izkop v anatomski legi ni bil mogoč. Antropologi so zato posmrtne ostanke zložili po vrsti kosti, v genetskem laboratoriju pa so nato analizirali le vzorce desnih stegnenic, tako da so svojci po identifikaciji lahko pokopali samo eno kost.

Po številu kolčnih in drugih kosti so antropologi ugotovili, da je bilo v breznu KonfinI približno 87 žrtev. Že prej so zgodovinarji in kriminalisti v arhivih našli seznam 88 ljudi, ki so bili odpeljani iz centralnih zaporov OZNE in za katere so sklepali, da so bili pobiti 24. junija 1945. Izkop ostankov so opravili jamarji pod vodstvom arheologa, delo je bilo psihično in fizično zelo naporno. V medijih so objavili seznam žrtev, da so se lahko javili svojci umrlih. Od 88 žrtev jim je uspelo identificirati 32 oseb, kar je za povojno grobišče ogromno, je pojasnila Zupanič-Pajničeva. Referenčne vzorce sorodnikov so sicer pridobili za 44 žrtev in bi torej med umrlimi morali identificirati še 12 oseb; ker jih niso mogli, domnevajo, da je nekaj žrtev s seznama tudi v grobišču KonfinII, ki je v bližini.

Identificirali so tudi ostanke treh vaščanov iz Strahinja na Gorenjskem, ki so bili ubiti med vojno. Analizo so opravili tudi za grobišče Bodoveljska grapa pri Škofji Loki; od posmrtnih ostankov 25 žrtev jim je uspelo identificirati sedem pobitih.

Članek o rezultatih genetske identifikacije žrtev grobišča pri KonfinuI so objavili v najuglednejši svetovni forenzični reviji. V mednarodnih publikacijah je sicer zelo malo objav identifikacije grobišč iz druge svetovne vojne, pojasnjuje forenzična genetičarka. Velik projekt identifikacije ubitih v zadnji vojni pa je potekal do leta 2011 v Bosni, kjer so tipizirali vse posmrtne ostanke iz grobišč; njihove genetske profile so primerjali s 56.000 profili svojcev pogrešanih in identificirali 18.000 žrtev.