Sicer pa je atletika v Londonu sinoči ponudila nekaj nenavadnega. Nekaj, kar človek ne vidi ravno vsak dan. To je kajpak trojna jamajška zmaga v teku na 200 metrov. Očitno so sprinterji iz te afriške države tako dominantni, da nimajo resnega izzivalca niti za bronasto odličje. Morda bi lahko jamajško trojico Bolt-Blake-Weir ogrozil le Francoz Lemaitre, a je imel precej smole. Že v polfinalu se je z dobrim časom komaj uvrstil v finale, tam pa tekel na zahtevni progi. Zmagovalec Usain Bolt je bil znova kopija tekmovalca izpred let, kar se kaže tudi v tem, da je imel še pred ciljem čas razmišljati o vragolijah in je s prstom na ustnicah nakazal rojaku Yohanu Blakeju, kdo je atletski kralj.
Vedno znova se ob takšnih gala predstavah porajajo vprašanja, ali bi lahko Bolt tekel nov svetovni rekord. Verjetno včeraj ne, bi bil pa lahko zagotovo še bližje magični meji 19,19 sekunde. Upam, da bodo nejamajške nacije v sinočnjem teku videle izziv, da jim ne bo vzelo preveč volje. Uspeh Jamajčanov se kaže predvsem v družbenih razmerah v državi, kjer veliko ljudi živi v revščini, zato si želijo izplavati iz težkih razmer in oditi v boljše življenje. Ravno atletika jim to omogoča, zdajšnji superzvezdniki pa so v domovini še posebej čaščeni.
No, imajo pa tudi v Keniji razlog za veselje. Njihov David Lekuta Rudisha je v teku na 800 metrov postavil svetovni rekord, ker se je odločil za taktiko solo teka od starta do cilja. Verjetno je Rudisha sploh prvi srednjeprogaš, ki je tekel najboljši čas brez narekovalca ritma. Zdaj vidimo, da so se v vseh hitrih disciplinah ustalili veliki favoriti. Na 100 in 200 metrov je to Bolt, na 800 metrov Rudisha, na 400 metrov pa najstnik Kirani James iz Grenade, ki bo čez čas verjetno nasledil Michaela Johnsona. Zanimivo – če Američanov pri moških ni pri vrhu, je njihovo čast rešila vsaj Allyson Fenix na 200 metrov.
