Tu je bilo središče Kraškega zidarja, še zadnjega velikega slovenskega gradbenega podjetja, ki je zaradi genialnosti novega razreda poslovnežev in dolgov propadlo. Zdi se, da so gradbeniki pri graditvi svojih poslovnih zgradb uporabili steklo kot napoved prihodnosti. To je globalni fenomen. Tudi ameriško veleposlaništvo v Kabulu, od koder načrtujejo gradnjo demokratičnega Afganistana, ima pročelje iz stekla. Le da so pragmatični Američani stekleno središče ogradili s trdnjavskim sistemom zidov, jarkov, bodeče žice in stražnih stolpov. Gradbeništvo je tvegana dejavnost po vsem svetu.

Ob pogledu na bizarnost v Sežani pa se nisem spomnil samo Kabula. Sindikalist Damjan Volf, s katerim sem pil kavo s pogledom na konec velikega slovenskega gradbeništva, je rekel nekaj, kar me je spomnilo na Irak.

Ko sem sredi devetdesetih let prvič prišel v Bagdad, sem se nastanil v hotelu Palestina ob Tigrisu. Ogromen hotel je deloval zelo domače. Že pritličje je bilo vabljivo. Zamislil si ga je arhitekt, ki je sovražil celotno človeštvo in se mu je zdelo, da mora v tej zgradbi jasno pokazati svoja čustva. Igral se je z betonom in steklom, tako da je beton preprečil pogled na reko, steklo pa se je razpiralo na najmanj atraktivne predele mesta. Vsa morebitna narava okrog zgradbe je bila asfaltirana in betonirana do stene. Tudi korita za rože so bila iz betona, rože pa so v njih delale kolektivni samomor. Hotel je vzbujal občutek varnosti, ker so bili na vsakem koraku betonski stebri, ki so podpirali impozantne betonske stene. Stopnice so bile postavljene tako, da so preprečevale prost prehod čez prostore, hkrati pa je bil dostop do njih otežen. Dvigala so bila skrita in premajhna, stranišča pa predaleč. Princip, ki ga je poznal vsakdo, ki se je kdaj ustavil v velikem hotelu na Jadranu. Jugobeton se je, mislim, reklo temu značilnemu gradbenemu stilu. Domačnost je podpirala še marmornata tabla ob vhodu, kjer je pisalo, da si je hotel zamislilo in ga zgradilo slovensko gradbeno podjetje SCT. Klimatske naprave je montiralo podjetje LTH. Hotel je bil neprijeten, ampak naš.

Ob pogledu na tablo se mi je posvetilo, zakaj so se mi zdele nekatere četrti Bagdada tako domače. Pol mesta so zgradila slovenska podjetja. Velik predel mesta je bil popolnoma enak ljubljanskemu naselju BS3. Na drugih mestih je bilo prepoznati Fužine in nekatere konce Bežigrada. Tudi šola v Tikritu se mi je zdela znana, vendar na njej ni bilo nobene table. Govoril sem s kopico slovenskih gradbenih inženirjev, ki so pripovedovali, kako so v Iraku zidali mostove, ceste in cela mesta. V Iranu sem na meji z Irakom blizu Ahvaza srečal hrvaškega inženirja, ki se je pri slovenskih podjetjih učil graditi jezove. Bil je vodja gradbišča jeza čez reko Karun. To ni bila majhna stvar. Karun je ena od rek, za katero v Bibliji piše, da je tekla skozi raj na zemlji.

Nekoliko bolj potihoma so inženirji govorili o tem, kako so slovenska podjetja gradila podzemna letališča, zapore in palače Sadama Huseina, ki so segale globoko pod zemljo. Razlagali so, koliko znanja, gradbenih veščin in tehnologije je bilo vgrajeno v iraški beton. Od tega je dobro živelo veliko ljudi. Šofer, ki je vozil tovornjak med Ljubljano in Irakom, ima danes eno najboljših mesnic v Ljubljani. Faluža, Abu Grajb in Basra so na njegovem zemljevidu mesta, kjer je raztovarjal tehniko. Gradbenik, ki je načrtoval in zgradil najgloblji Sadamov bunker, ima manjši hotel na slovenski obali.

Tudi Iračani so se spomnili Slovencev. Bili so nevljudni in nedružabni. Ko so pili, so bili nasilni, vendar so dobro naredili. Vse so zalili z betonom in tudi stanovanjske hiše gradili kot bunkerje.

Ko se je leta 2003 začela invazija na Irak, je bila v vojni iz leta 1991 porušena infrastruktura ponovno zgrajena. Ko se je Slovenija pridružila okupaciji Iraka, je pristopila k novemu razvojnemu ciklusu. Vse, kar je bilo prej zgrajeno, je vojna vrgla v zrak. Na zemljo so padle ruševine. Pa vendar so bile tudi ruševine priča kvalitetne gradnje. Rakete so naredile luknje in razdejale okolico, mogočne betonske stene pa z jeklenimi zobmi še vedno gledajo iz peska. Zdaj, ko so se vojske umaknile, je treba državo ponovno zgraditi. Irak je raj za gradbena podjetja.

Tukaj me je gospod Volf spomnil na zanimivost, ki se je pripetila konec julija. Na obisk h Gospodarski zbornici Slovenije je prišla delegacija iraških gospodarstvenikov. Volf je bil šokiran, ker je direktor centra za konkurenčnost pri gospodarski zbornici ob tej priložnosti rekel, da je "severni del Iraka - Kurdistan - izjemno miren in sredi investicijskega cikla. Neverjetno je, koliko gradijo. Prodaja nafte pomeni, da imajo stabilne finančne prihodke v državno blagajno, in na tem temelji ves razvoj države."

Zato so vojne tako atraktivna pustolovščina. Tanki in letala zravnajo vse, kar je človek naredil, zgolj zato, da se na praznem prostoru lahko ponovno razmahne človeška ustvarjalnost. Vse je uničeno. Ko se vojne končajo, pa se začne nov investicijski ciklus. Čas je za nove posle. Vsi, ki imajo kaj ponuditi, obogatijo.

"In veste, kaj je ponudila Slovenija?" je vprašal gospod Volf.

Predpostavljal sem, da oživitev gradbene industrije. Vendar je gradbena dela že zasedla Turčija v družbi s podjetji iz zahodne Evrope.

"Izvoz gradbenega materiala," je odgovoril Volf. Cement in opeko. Peska Arabcem najbrž ni treba prodajati.

V dvajsetih letih je bil na področju slovenskega gradbeništva narejen silovit napredek. Iz središča visokih gradenj se je država razvila v izvoznika surovin. Podoben razvoj je v zadnjih dvajsetih letih naredil Kongo.

Politiki so se leta 2003 in v kasnejših letih krčevito upirali interpretaciji, da je Slovenija s podpisom vilenske deklaracije sodelovala pri napadu na Irak. S sklonjeno glavo je treba priznati, da so imeli prav. Slovenija ni naredila invazije na Irak. Napadla je samo sebe. Metodično uničuje vse, kar je bilo zgrajeno. Pri tem je uspešna bolj kot 82. padalska divizija. Prej ali slej pa bo tudi te vojne konec. Spodobilo bi se, da takrat porušeno domovino obnovijo iraška podjetja.