Skupna izkušnja Irene Volkner, ki je morala po velikanski zamudi na zdravljenje v Nemčijo, Nekrepovih, Šilihovih in drugih, ki so javno razgrnili svojo bolečino, je cinizem zdravstvenih ustanov.
Po večji napaki se v bolnišnicah odzovejo nagonsko, njihovi instinkti pa so očitno zanič. Za začetek vtaknejo glavo v pesek in oškodovance ignorirajo. Ko se ti obrnejo na medije, pripravijo predstavo z obveznim javnim obžalovanjem. Potem se jim zazdi, da so storili že veliko in da so dobili vsaj začasen odpustek. Z odškodnino se raje ne ukvarjajo, pa če je še tako očitno, da jo bo treba prej ali slej izplačati. Vmes se jeza in prizadetost pri oškodovanih nabirata, dokler znova ne izbruhneta na prvih straneh časopisov. Bolnišnice tudi v drugo ne vedo, kaj jih je zadelo. Po mesecih tišine poiščejo založene telefonske številke, pravična poravnava pa se zdi blizu. Paciente, njihove svojce in odvetnike včasih medtem že izuči, naj ne računajo na prijazne obljube.
Tudi Ireno Volkner, ki so jo ogrozili z vodenjem čakalnih seznamov v "zdravniškem žepu", so po dolgem molku iz UKC Ljubljana poklicali minulo soboto. Tik potem, ko je dala vedeti, da se bo obrnila na javnost, in prepozno. Volknerjeva, ki ob mučnem pogajanju z birokrati v zdravstvu "ne more več niti jokati", namerava ovaditi zdravnika, ki je pozabil na njeno operacijo, in tožiti bolnišnico. S kiksi UKC Ljubljana se bo najverjetneje ukvarjala tudi zdravniška zbornica. Če bi ravnali dostojno in se pobrigali, da bolnica hitro dobi odškodnino, bi se tej sramoti izognili. Namesto tega v bolnišnici tonejo še globlje - s sprenevedanjem, da je odškodnina zdaj stvar zavarovalnice, in pojasnili, da je moral pri enem od zadnjih primerov bolnik nanjo čakati šest let.
Ko gre za odnos do pacientov, zdravstvo rado plava v nekem vzporednem vesolju. Da gre za vseprisoten problem, kaže pričevanje Volknerjeve o pogovoru z enim od zdravnikov na Onkološkem inštitutu, le nekaj metrov stran od UKC. Ta ji je, tako pravi Volknerjeva, omenil, da bi si na njenem mestu "spustil metek v glavo". Gostilniško nagovarjanje bolnikov, ki si ga privoščijo posamezniki, je nedopustno. Morda se direktorjem in predstojnikom to ne zdi posebno pomembno, a bi lahko začeli misliti vsaj na nevšečnosti, ki jim grozijo. Vse manj je namreč verjetno, da bodo bolniki ostali tiho. Četudi si izpade med stotinami zaposlenih privoščijo le težavni posamezniki, je vodilnim v bolnišnicah v interesu, da jih naučijo bontona, namesto da se vanje iz ljubega miru ne vtikajo.
Pomanjkanje stika z realnostjo pa potrjuje tudi naše poizvedovanje o odškodninskih zahtevkih zaradi napak pri zdravljenju. V bolnišnicah večinoma nimajo pojma, koliko odškodnine so dobili njihovi pacienti. Prav tako ne spremljajo odločitev sodišč, ki presojajo njihovo delo, kaj šele, da bi zavarovalnice povprašali o poravnavah. Logika zavarovalnic je na dlani: namesto pravičnih odškodnin si želijo čim redkejša in čim nižja plačila. Prav zato plačevanja za napake ne bi smeli povsem prepustiti komercialnemu sistemu. Če si bodo v zdravstvu še naprej dopovedovali, da se jih odškodnine pravzaprav ne tičejo, se lahko nadejajo novih bolnikov na prvih straneh. Do zdaj so se iz napak naučili bore malo.
