Vseeno so slovenski obiskovalci nekoliko manj zaupljivi do slovenskih plesalcev flamenka, četudi neupravičeno. To je pokazala celovečerna predstava nove flamenko plesne skupine CoraViento z naslovom V zeleni senci lune (navdahnjena po španskem umetniku Federicu Garcíi Lorci in njegovem verzu "zeleno, ki te ljubim zeleno..."), v kateri plešejo že prekaljeni plesalci, ki so se pilili skozi različne stile (latinskoameriške plese, salso, jazz balet, klasični balet...), našli pa so se pri Ani Pandur Predin v Plesnem kulturnem društvu Flamenko. Nezaupljivost mine, ko si obiskovalci predstavo ogledajo in jih vzdušje flamenka pripravi tudi do spontanih temperamentnih vzklikov. Nekateri od sedmih plesalcev (Manca Dolenc, Mitja Obed, Mihaela Wabra Kucler, Urška Ivanuša, Simona Šturm, Katarina Rogelj in Urška Centa) obiskujejo tudi "kraj zločina", mojstrske tečaje v Andaluziji, hkrati pa svoje veščine pretapljajo v lastno ustvarjalnost; vsi so avtorji koreografije.
Če so včasih strogo ločevali žensko in moško vlogo v flamenku, zadnjih dvajset let ni več tako; ženska ima vlogo, ki si jo izbere sama. V prvi vrsti je to morda res ženstvenost, ni pa pravilo, če ima recimo nasproti moškega z izrazito ženstvenim načinom plesanja. "Bolj kot opredeljen spol je poudarek na tem, kaj želiš s plesom povedati," izpostavlja Mitja Obed. S tem se strinja tudi Mihaela Wabra Kucler: "Včasih so ženske plesale s telesom in rokami, medtem ko so udarce z nogami v večini prepuščale moškim. Zdaj topotajo na polno tudi ženske!"
Če ste mislili, da je flamenko erotičen ples, to ni, vsi v en glas zatrdijo. Morda je takšen vtis zaradi prvinskih elementov v samem plesu, spodbuja se nebrzdanost, nezadržanost v smislu izražanja čustev, pa naj gre za žalost, veselje ali zapeljevanje občinstva. Lahko je plesalec solist, lahko se pleše v paru ali skupini. Sicer obstajajo tradicionalne plesne forme, značilne za flamenko, a so ohlapne, in recimo tudi seviljane, folklorni andaluzijski ples, lahko plešeta moški in ženska pa tudi ženska z žensko (zaradi pomanjkanja plesalcev). Predvsem je flamenko ples globin, morda globljih kot pri drugih plesih, četudi imajo nekateri novi stili s čustvovanjem le še bore malo.
Dekleta so prepričana, da je njihov soplesalec zagotovo najboljši v Sloveniji, res pa jih je malo, verjetno tudi zato, ker se za ta ples odločajo starejši, saj flamenko zahteva določeno zrelost, predvsem pa veliko tehničnega znanja, razmišlja Mihaela Wabra Kucler. "Flamenko je morda malce pretežak, da bi ga plesali zgolj za preživljanje prostega časa."
Kako se pravzaprav pleše flamenko, je za plesalce težko vprašanje, kajti vsak ga čuti drugače; nekaj je tehnika obratov, hitrost nog, spet drugo stil, ki ga vsak razvija po svoje, najtehtnejša pa je zgodba, ki jo izbrskaš iz sebe in jo odplešeš. Pri tem je nujno razumeti ritem, besedila in vso glasbo. Urška Centa: "Glasba, ritem, palmasi (udarjanje ob dlan), kastanjete... Flamenko ne potrebuje veliko inštrumentov, temelji na zvokih telesa, na zemeljskih zvokih, skratka, kar pač izvajalci najdejo pri roki in proizvaja zvok; denimo kladivo ob kladivo, kamen ob kamen, tolčenje ob mizo. Ritmu se počasi pridruži glas in nato še kitara. Ples je šele zadnja stopnja razvoja v flamenku."
