V žarišču sedemdesetih se je popularna glasba znašla na razpotju, na katerem se je znašel tudi večno prvi Žare Lepotec. Na eni strani brezkompromisna poetika punka, ki se je pozneje zedinila v novovalovskih strujanjih, ter na drugi eksplozija disko vibracij, ki je že v razvojni fazi potrjevala znano Warholovo tezo o petnajstminutni slavi. V nobenem žanru ni čez konec tedna zasijalo toliko zvezd, a prav tako hitro tudi ugasnilo.

Predvidljiva disko hiperprodukcija je bila namreč (pretežno) usmerjena v zadovoljevanje sprotnih potreb, ki niso imele nič skupnega z resnimi vsebinami v glasbi kot spremljevalki in generatorju življenjskih zgod in nezgod. Razen nekaterih imen, ki so monotono formo "prepusti se ritmu" pobega iz realnosti povezali s svojim soulom.

Donna Summer ni samo ena izmed njih, temveč sedi na prestolu dam, ki so čutnost soula prepletle z zapeljivimi plesnimi ritmi ter pohotno privlačnostjo - tako ni samo (raz)širila meje novega hibrida, temveč je znova dokazala, da noben žanr ni samoroden, ampak je lepljenka do tedaj pretežno še nepovezanih prvin.

Ko je disko konec sedemdesetih postal utrujen, mu je z malo ploščo Hot Stuff želela vtisniti nekaj rockovske energije, vendar se je takrat že vrnil nazaj med zatohle stene črnskih in gejevskih klubov.

Kariera Donne Summer zatorej predstavlja vrh in največji razpon progresivne kulture disko produkcije. Njene skladbe so v sebi nosile nekaj več kot le toge postavke plesne histerije, da o raznih šovinističnih dovtipih niti ne izgubljamo besed.

Kmalu po realizaciji njenega prvenca (1974) so diskoteke postale poligon za sproščanje odvečne energije, na njihov oder so stopile spolno samozavestne ženske izvajalke, ki jim ni bilo do praznega vzdihovanja Barryja Whita, ampak so same (po)iskale vznemirljiva ljubezenska razmerja. Orgazmična Love to Love You Baby je prva podžgala moraliste, da so se vprašali, kaj se dogaja za zaprtimi stenami disko klubov - v njih se je glasba namreč rojevala in tudi umirala, saj zaradi pohujšljivih vsebin najprej ni našla poti na radijske postaje.

Vendar je Donna od disko kulture zahtevala več kot le paradiranje brezbrižnosti in bleščic. To je poleti 1977 spoznal tudi producentski mislec Brian Eno, ki je obstal pred trgovino s ploščami, iz katere je donel refren I Feel Love. Tako kot Martyn Ware (The Human League, Heaven 17) je v tem propulzivnem poletnem hitu zaslišal prihodnost in kodirani futurizem kmalu razčlenil v svojem ustvarjalnem razmisleku (Before and After Science). Pod vtisom skladbe - v kateri je impresarij Giorgio Moroder želel združiti pet različnih zvočnih modelov za nazaj in enega za naprej - so pod skupnim imenovalcem synthpopa v osemdeseta vstopili David Bowie, Blondie, OMD, Jimmy Somerville… Vendar je tudi disko kmalu obstal na mestu, kar je Donno Summer razočaralo v tolikšni meri, da se mu je odpovedala.

Namesto da bi iskali nove oblike izražanja, je trg postal prezasičen s polizdelki. Donna je vedela, da morajo biti spremembe dvostranske - tako v formi kot v vsebini, vendar maske niso padle. Izjemen dvojni konceptualni album Bad Girls (1979) z invazijo malih plošč (Dim All the Lights, Hot Stuff, Walk Away, Bad Girls) je predstavljal njeno slovo od monotone uravnilovke disko življenja.

Simbolno so se s slabimi dekleti končala tudi sedemdeseta pod vrtečo se kristalno kroglo. Novovalovski The Wanderer - s katerim je vstopila v osemdeseta - in gospel State of Independence sta že v naslovu sugerirala njene prihodnje korake. Sledila je instinktu, ki jo je konec desetletja povezal celo s širše osovraženo rimoklepaško instant ekipo Stock/Aitken/Waterman (Another Place and Time).

A pogosto sprehajanje med raznorodnimi žanri ni pustilo večjih negativnih posledic, saj so bili vsi koncepti vnaprej dobro premišljeni in prav tako tudi izvedeni. Nepremišljena je bila zgolj njena domnevna izjava, da je aids božja kazen za lahkotno življenje gejevske skupnosti, s čimer si je - potem ko je znova našla Boga - nakopala jezo v krogu svojih najbolj zvestih oboževalcev.

Do albuma Mistaken Identity (1991) so se stvari z obeh strani razložile in pomirile. Ker ne poznamo vseh okoliščin, je danes težko manipulirati s "crossover" formo in vsebinami z njenega zadnjega albuma Crayons (2008), a špancir skozi kariero se sliši (in bere) na vsakem koraku. V njej je bila Donna Summer najbolj prepričljiva v muzikalnih baladah in elektronskem disku ter ena redkih, katere glasbo si lahko poslušal v disku in doma.