Zdravljenje debelosti zahteva informiranega, odgovornega in sodelujočega bolnika, je poudarila psihologinja v UKC Ljubljana, ki sodeluje pri obravnavi bolnikov pri kirurškem zdravljenju debelosti. V obravnavi pred posegom poskušajo izluščiti skupino ljudi, ki so sposobni slediti obravnavi. Debelost je povezana tudi s psihičnimi motnjami, je poudarila, in dve tretjini kandidatov za zdravljenje ima zgodovino duševne motnje, ki je bila zdravljena ali pa ostala neopažena. Pri 38 odstotkih kandidatov bi lahko postavili diagnozo neke duševne motnje, pri čimer so najpogostejši depresija - ta ne vpliva na sposobnost sledenja priporočilom -, zloraba substanc in kompulzivno prenajedanje, ko človek zaužije ogromne količine hrane v kratkem času. Slednje je pri zdravljenju lahko problem, ker mora bolnik po operaciji uživati zelo omejene obroke hrane in se zelo težko prilagodi novemu načinu življenja, je povedala Logarjeva. Značilno za te bolnike je tudi, da imajo izogibajočo osebnostno strukturo.
Za kirurško zdravljenje debelosti s psihološkega vidika niso primerni ljudje s psihotičnimi obolenji, saj nimajo stika z realnostjo, pa tudi ljudje z nerealnimi pričakovanji - ta so tudi najpogostejši vzrok za zavrnitev kandidata. "Ljudje pričakujejo, da jim bo kirurški poseg zmanjšal občutek lakote, pomagal pri obvladovanju želje po hrani, preprečil, da bodo preveč pojedli, da bodo hujšali hitro in z lahkoto - a nobeno teh pričakovanj ni realno. Kirurški poseg samo zmanjša volumen, ki ga zmore človek napolniti s hrano, prav nič pa ne vpliva na željo po hrani ali na sposobnost obvladovanja hrepenenja po hrani," je opozorila psihologinja.
Psiholog se vključi takoj po prvi obravnavi bolnika pri kirurgu. Psihološka obravnava obsega tri obravnave v treh mesecih; z bolnikom se pogovarja o zgodovini telesne teže, vzorcih hranjenja, čustvenih stanjih ob tem, o preteklih poskusih hujšanja, telesni dejavnosti, podpori v okolju... Bolniki začnejo tudi pisati dnevnik, kjer beležijo, kaj vse pojedo, da strokovnjaki dobijo vpogled v njihovo prehranjevanje, predpišejo jim tudi telesno dejavnost. Vodenje zahteva takojšnjo aktivacijo pacienta in pričakujejo, da bo shujšal 10 odstotkov teže že pred posegom.
Po posegu paciente strokovno vodijo še leto dni in morajo obiskovati skupino bolnikov po posegu, kjer se pogovarjajo o tem, kako se spoprijemajo z novim načinom življenja, kako obvladujejo željo po hrani, se med seboj podpirajo... Uspehi so odlični, ugotavlja Logarjeva, vendar morajo biti pacienti sposobni sprejeti lastno odgovornost za rezultat zdravljenja.
