Katere so glavne težave pri zaposlovanju vrhunskih športnikov po koncu kariere?

Največja je - ne glede na izobrazbo - pomanjkanje specifičnih delovnih izkušenj, česar se boji tudi vsak delodajalec. Pri nas izkušnje še vedno premalo veljajo, preveč pa formalna izobrazba. Ko si vrhunski športnik v članski konkurenci, skorajda nimaš časa, da bi se ukvarjal še s čim drugim. Zato skoraj vsi po karieri pri delovni dobi startajo z ničle, medtem ko je imajo ostali takrat že deset, petnajst let. Potencialne delodajalce skušamo seznaniti in prepričati o tem, da imajo športniki kot delojemalci številne prednosti. Hitro se prilagodijo na novo delo in okolje, zaradi športa so vajeni reda, discipline in težnje k uresničevanju ciljev, hitro se učijo, so bolj odprti, samoiniciativni... Delodajalcem skušamo pojasniti, da ne bodo hodili v službo le zato, da jim mineta čas in delovna doba, ter da ne bodo le čakali od petnajstega do petnajstega od ene do druge plače.

A logično je, da delodajalci raje vzamejo v službo nekoga, ki ima ustrezno izobrazbo in dolgoletne delovne izkušnje, kot športnika, ki po navadi nima niti enega niti drugega.

Opažam, da se pri nas predvsem v zasebnih podjetjih vendarle spreminja miselnost o tem in da se daje večji poudarek delovnim izkušnjam ne glede na izobrazbo. Vrhunski športniki imajo manj časa in priložnosti za vstop v poklicni svet, kajti ostali so pri 22 ali 25 letih bolj prilagodljivi in dojemljivi glede tega, kaj delodajalec pričakuje od njih in kaj morajo dati od sebe. V manjših podjetjih si poleg tega težko privoščijo, da bi v službo vzeli nekoga brez delovnih izkušenj, kajti potem bi zanj potrebovali še mentorja, to pa je dodatna težava in predvsem strošek. V zasebnem sektorju tudi neradi zaposlujejo tiste, ki so šele končali šolanje, saj so poklicno precej neusposobljeni in potrebujejo kar nekaj časa, da obvladajo svoj posel.

Ali ni to, da imajo športniki med kariero urejeno službo v državni upravi, po drugi strani vsaj delna potuha, da ne poskrbijo zase in da se preveč zanašajo na pomoč drugih tudi po koncu športne poti?

Na zaposlitev v državni upravi gledam bolj kot na socialno varnost za posameznika, katere prednost pa je seveda ta, da vključuje tudi zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Pri tem ne gre za velike zneske, kajti povprečna neto mesečna plača znaša okoli 700, 750 evrov. Večja težava je v tem, da se športniki ne zavedajo položaja, do katerega bo prišlo, ko bo tega enkrat konec. Še posebej to velja za mlajše, ki šele vstopajo v svet vrhunskega športa. Pri 20 letih nimajo velikih življenjskih potreb, saj bolj ali manj živijo na plečih staršev. A ko gredo na svoje ter si ustvarijo dom in družino, je drugače. Takrat morajo nekaj narediti tudi sami zase. Opažam, da se vedno več športnikov odloča za samozaposlitev, čeprav je to po koncu kariere zahtevna in odgovorna naloga. Potrebno se je znajti v novih okoliščinah, v katerih pa športniki niso tako vešči.

Bili ste idejni pobudnik o rentah za vrhunske športnike po končani karieri, kar je javno izpostavil tudi Primož Kozmus po OI v Pekingu. A takrat je ideja tudi v športnih vrstah nepričakovano naletela na slab odziv.

Na žalost to ni le pri rentah, ampak tudi pri drugih zadevah. Kar zadeva rente, so stvar interpretacije. Jaz jih razumem predvsem kot priznanje države za poseben prispevek športnika k njeni promociji in kot take se mi še vedno zdijo zelo smiselne. Ne nazadnje bi lahko delovale stimulativno, po drugi strani pa kot neke vrste obveza, da se športniki tudi po končani karieri vračajo v svoje okolje. Tudi v naši okolici rente vse pogosteje postajajo praksa, za državo pa predstavljajo minimalen strošek. Pri športnikih je največja težava v tem, da med kariero preveč ozko gledajo na to, s čimer se ukvarjajo, prostega časa pa ne namenjajo še zadevam, ki zadevajo tako njihovo sedanjost kot prihodnost. Res pa je, da takšne zadeve zahtevajo ogromno časa, njihovi rezultati pa so vedno vprašljivi. Pri mojem početju pa gre v veliki meri tudi za bodenje s politiko, zato se pogosto počutim kot Don Kihot v boju z mlini na veter. Pogosto se uradniki na ministrstvu pokažejo v najslabšem pomenu te besede, saj jim čas prav ničesar ne pomeni. Vrhunski športniki si zaradi številnih obveznosti težko utrgamo kakšno uro za sestanke z uradniki, po katerih zadeve več tednov in mesecev ležijo v njihovih predalih in se nič ne zgodi in naredi. Na sestanku potrpijo z nami, nato pa - ker se nič ne zgodi - pridemo spet težit na njihova vrata. A tako se izgublja dragocen čas, reši pa se malo ali skoraj nič.

Prav tako želite doseči, da bi bili najuspešnejši športniki po karieri upravičeni do zaposlitve v svojem športu.

Bili bi financirani s strani ustreznega ministrstva, kot so tudi panožne športne šole s svojimi trenerji. Del sredstev iz tega bazena bi namenili tudi vrhunskim športnikom, da bi ostali in delali v svojem športu še po koncu tekmovalne poti. S tem bi jim odprli še eno možnost za zaposlitev po karieri, hkrati pa konec športne poti zanje naredili tudi manj stresen. Šport bi tako dobil možnost in priložnost, da zadrži svoje najuspešnejše posameznike, pri čemer seveda ni nujno, da so vsi trenerji, ampak lahko delajo tudi na drugih področjih. Vsaka nacionalna panožna zveza bi morala narediti projekt, ki bi ga ministrstvo denarno "pokrivalo". Zdaj je pač tako, da če nisi končal fakultete za šport, takšne službe praktično ne moreš dobiti.