Omadoniš, kako sem se pa zdajle nanj spomnil, že na začetku kolumne me bo zaneslo vstran, v spomine in mladinsko edukacijo tipa Saj ni res - pa je. Nazadnje sem enega držal v rokah v predstavi Klinika Tivoli in je že takrat bil zastarel, da smo se iz njega norca delali. Ampak ko je bil še mlad, je pa raztural, globalno. Če se prav spomnim, pobral cel kup nagrad. Google pravi, da ga je oblikoval, ja, konec sedemdesetih, Davorin Slavnik, iz glave nisem vedel. Zdaj bom, ker je zgodovina in nabiram take legendarne zgodbe za otrokom pravit, ko bom v penziji. Domače junake imajo naše najraje.

Ta telefon se mi je najstniku za zmeraj vtisnil v spomin v, stavil bi, edini slovenski znanstvenofantastični teve drami, kar sem jih kdaj videl, scenarij je spisal Vid Pečjak. Ivanke Mežanove se bežno spomnim, da je igrala neko dohtarico, dogajalo se je daleč v prihodnosti, zaplet je bil pa okoli presajenih možganov glavnega junaka in globokega filozofskega vprašanja, ali je človek še isti, če mu zamenjajo možgane. (Globoko, ni kaj. Se ne čudim, da se znanstvena fantastika pri nas ne prime.) Za futuristično scenografijo so bile bele stene, postrani krojene obleke in tu in tam kakšna čudna namizna luč, saj si lahko predstavljate, kako je moral zgledat jugo sci-fi v sedemdesetih. Kot bi Zvezdnim stezam vzel zvezde in steze, pa malo posolil z industrijskim socializmom, tako nekako.

Toliko zelen več nisem bil, da bi me prepričalo, navsezadnje smo mularija ravno dali skozi prvo Vojno zvezd v kinu Šiška in še kaj od holivudskega sci-fija. Tisti naš žalostni teve poskus je bil bolj smešen, kot ne. Telefona v bolniški sobi tiste kao futuristične presajevalne klinike pa do danes nisem pozabil, viš! Ta je bil pa res kot iz Zvezdnih stez, komot bi se kapitan Kirk z njim lahko menil za kak randi, legitimno. Ta je bil tako hud, da smo se naslednjega dne v šoli o njem pogovarjali. Nekdo je vedel povedat, da je Tito dal takega ameriškemu predsedniku za darilo. Da v Beli hiši strežejo fructal alko sokove, smo že vedeli. Radensko tudi.

Zdajle sem hotel omenit velenjsko Gorenje, da se tudi danes pri nas še najdejo globalne dizajnerske zvezde, samo poglejte si te njihove vesoljske štedilnike z ekrani na dotik na www.gorenje.si - pa sem se v zadnjem trenutku spomnil, da imajo tam zadnja leta neki Japonci (Mora Rito? Hirohito?) prste vmes, če se ne motim… V bistvu smo Slovenci, kar se kreative tiče, dandanes še najbolj znani po tistih virtualnih govorečih tomtom živalih za telefone in božičkih, nismo? … Plečnik je že prevečkrat odšpilan adut, je treba nekaterim spet povedat, ki ga zadnje čase spet po ustih nosijo…

Pravzaprav sem tokrat hotel hvalit Fince, kako so se pobrali in spet razturajo. Še pred nekaj leti je obstajalo nekaj, čemur se je reklo "finski dizajn" - pa jim je nekako uspelo vse skupaj v par sezonah zavozit.

Remember Nokia? Kako so imeli včasih zakupljene vse večerne reklamne termine na vseh živih televizijah in nam zapekli v možgane tisto svojo ringtone "connecting people" melodijo, da še danes človek trzne, ko jo v kakem filmu zasliši. Zgodba o uspehu, če je bila kdaj kakšna, Finci so držali svet za komunikacijska jajca. Potem je šlo pa vse v cvet.

Ne rečem, da samo zaradi dizajna, ampak vseeno, ni samo Apple kriv. Držali so ga in izpustili. Se po neumnem izgubili v kao slepi ulici.

Za šah govorijo, da nima slepe ulice. Vsake toliko časa se najde kdo, ki jamra, da so vse najboljše partije že odigrane, da ni več romantike v igri in da je skrajni čas pustiti kompjuterjem, naj se oni z njim ukvarjajo. Pa ni res, baje da je še veliko neodkritega v šahu in da mu nihče ne bo prišel do konca, še najmanj pa en robotiziran kup železa in silicija. Pravijo šahisti.

To mi hodi po glavi, ko držim v roki enega od telefončkov iz Nokiine zadnje serije lumia z oznako 800. Prmejduš, da je lep, celo iphone se mu lahko prikloni, kakor mi gre to težko z jezika! Na tržišču je že nekaj mesecev, pa sem ga žal šele danes prvič dobil v roke. Na njem teče že itak skoraj kičasti in neverjetno odzivni Microsoftov metro (windows phone 7.5), ohišje pa je ulito (urezano?) iz enega kosa nekakšnega ultra sodobnega polikarbonatnega materiala v živi turkizno modri barvi nežno ukrivljenih linij. Ni za prehvalit, res lep in uporaben telefon.

Ni pa na njem instagrama. Zaenkrat. Jaz se ne bi sekiral, imam občutek, da ga utegnemo kmalu imeti tudi v pečicah.