Zakaj človek tako rad sprošča frustracije na športnih prireditvah?

Bral sem kar nekaj raziskav, kjer je večkrat omenjen pojem nogometnega huliganizma. Najprej se vprašajmo, kdo sestavlja navijaške skupine. Tam naj bi se zbirali predvsem mlajši moški do 30 let, delavski razred, takšni, ki so v življenju nezadovoljni, ki ne morejo doseči svojih ambicij in so frustrirani. Nogometna tekma je lahko ventil za takšno skupino. Definicije navijača, ki povzroča zgago, nered, pravzaprav ni. V skupinah je pomešana cela vrsta ljudi - od brezposelnih, mladoletnih, ki radi uživajo alkohol, do študentov, ki imajo morda malo drugačne ambicije in so pravi navijači. V literaturi ločijo predvsem dve vrsti navijačev. Na eni strani so tisti, ki dejansko živijo za nogomet, za svoj klub. Te ljudi prevzamejo emocije, zelo čustveno doživljajo šport. Na drugi strani pa poznamo nogometne huligane, ki ukvarjanje z nogometom ali navijaštvo uporabljajo kot izgovor za možnost nasilnih dejanj. Zelo zanimivo je, kako takšne skupine delujejo. To so bolj ali manj kriminalne združbe.

Kaj ti ljudje sploh počnejo v vsakdanjem življenju?

Nič oziroma v glavnem nič. So brezposelni, zraven je veliko alkohola, tudi droge, recimo kokaina in vsega, kar je povezano z njim. Predvsem v zahodnem svetu, kjer imajo bolj zaostrene pogoje, se takšne skupine zmenijo za srečanje in se stepejo daleč od oči policije. S tem sproščajo svojo agresivnost. To je njihov glavni cilj. Nogomet je postranska stvar, ki jim takšno ravnanje omogoča. Pri nas imamo v Ljubljani in Maribor zgolj dve navijaški skupini, ki sta resneje organizirani. Težko bi rekli, da njihovo sovraštvo izvira iz nacionalistične osnove, gre predvsem za nasprotja med največjima mestoma v državi.

Kaj pa drugod? Kako je v tujini?

V nekaterih pretepaških skupinah so zasledili nacistično ideologijo. Ti huligani so proti drugačnosti. Če se ozremo na Balkan, vidimo, da se navijači Partizana, Crvene zvezde, Dinama vključujejo povsod, kjer je mogoče. Bili so denimo prisotni na Paradi ponosa, kjer je bilo kar burno. Že imena teh skupin (Delije, Grobari, Bad Blue Boys, op. p.) kažejo na določeno nastrojenost.

Je v Sloveniji huliganizem problem?

Pravzaprav ne. Problem je le peščica ljudi predvsem na derbijih med Olimpijo in Mariborom, drugače ne. Pri nas imamo enostavno premalo obiskovalcev na nogometnih tekmah, premalo je navdušenja za klubski nogomet. Ta nima tolikšne osnove, da bi vzbujal dovolj čustev in da bi dajal toliko energije ljudem, da bi bili problematični.

Bi bilo mogoče organizirati tekmo Olimpija - Maribor, če bi policija tisti dan imela splošno stavko?

Zagotovo ne, ker bi prišlo do večjih neredov. Ravnanje policije se je skozi čas precej spremenilo. Njihove reakcije so precej bolj strpne kot včasih, kar je pravilno. Večkrat je policija ravnala prehitro in preveč agresivno, kar je pri navijačih povzročilo agresivnost. In na to so huligani na nogometnih tekmah samo čakali, ker nimajo drugega za početi, kot da uničujejo stadion.

Toda kljub temu na vsakem derbiju poka z obeh delov stadiona.

Policija ima seznam, kateri navijači ne smejo na tekme, izdali so že kup kazni za izgrednike. Precej se dela na represivnem področju, že pred tekmo se predstavniki policije in navijačev dobijo na sestanku. Določeni policisti se tudi pomešajo med navijaške skupine, čeprav jih potem gledajo precej čudno, kot nekakšne "špiclje".

So nogometni derbiji poligon za policijo?

Težko rečem. Imel sem že usposabljanje za policiste in lahko trdim, da so naši policisti dobro izurjeni. Imajo pa posamezni policisti v posebni policijski enoti še vedno prepričanje, da lahko zatrejo izredne razmere zgolj s silo. Našo policijo čaka bolj podrobno selekcioniranje, kjer bi ugotovili, kateri policisti so sploh primerni za tako rizične športne dogodke. Ko so bile maja 2010 demonstracije pred parlamentom, sem zasledil odkrite izjave policistov, češ, morali bi jih stolči in bi bil mir. Tako enostavno ne gre, ker lahko nastrada precej nedolžnih ljudi. Tudi v policiji je - tako kot v drugih poklicih - neko gnilo jabolko, ki lahko povzroča težave.

Zanimivo, da se policija na derbijih vključi šele takrat, ko zavre kri. Navijače sicer ščitijo varnostniki.

To je pravilen način. Večji problem je, ker se očitno ne naredi dovolj pred začetkom tekme. Nadzor ni dober, če navijači na stadion pritovorijo pirotehnična sredstva. Navijaške skupine varujejo zasebno-varnostne službe, ti varnostniki pa niso posebej usposobljeni za takšno delo. Ni dovolj, da je varnostnik močan, moraš imeti tudi nekaj znanja. Gre za podoben problem kot denimo v diskotekah, ko nekateri varnostniki ne znajo pravilno pristopiti. Policija je za preprečitev incidentov vsekakor bolj izurjena, ni pa vse, kar je povezano z neredi, zgolj njeno delo. Varnost mora na športnih prireditvah v prvi vrsti zagotoviti klub, ki najame varnostnike, policija pa je v pripravljenosti za morebitne izredne razmere. Če bi bilo drugače, ne bi bilo niti dobro, saj lahko policisti pri marsikomu sprožajo agresivne misli, če so preveč izpostavljeni.

Na kakšen način pa policija določi, koliko mož bo poslala na določeno tekmo?

Gre za ustaljen proces. Naredi se celoten načrt in oceni, kako rizičen je dogodek. Tu ne gre le za šport, tudi na drugih področjih je tako.